Potem pa do Bruslja in zvečer preko Dubaja, Bombaja, in Bangkoka končno do Manile. Ponoči v Bombaju smo stali dve uri. Izključili so hlajenje, iz letala pa nas Belgijci niso spustili in v zatohli vročini smo se skoraj zadušili. V Manilo smo prispeli že precej pozno popoldne in v glavi mi je malo brenčalo.
Da bi se malo zdramil, sem šel v mladinskem domu najprej pod tuš, a ni kaj dosti pomagalo. Nič - za nekaj minut bom zadremal, potem grem pa v mesto. Tistih nekaj minut se je nehote raztegnilo na dve uri, zbudil pa sem se popolnoma naspan. Opolnoči v mestu sem bil še vedno bister kot zajec, a sem se vseeno odločil, da grem spat. Pa ni šlo prav gladko. Do šestih zjutraj sem se obračal ter preklinjal vročino, komarje in škripajoči ventilator nad glavo. Potem sem seveda spal do enih popoldne in še takrat le s težavo vstal.Takrat sem doživel verjetno svoj rekordni »Jet lag« - šele čez en teden sem s spanjem prišel na zeleno vejo.
tekst & foto: Janin
(se nadaljuje)