Ob negodovanju preostalih potnikov je zame napravil izjemo, a ko sem pridirjal do najbližje letališke uslužbenke, je bilo letalo že zaprto in je čakalo na dovoljenje za vzlet.
Najprej je kazalo, da me bodo vseeno počakali, potem pa je propadlo še zadnje upanje. Težko da bi še kdaj videl svoj nahrbtnik, če ne bi imel izjemne sreče: na naslednjem PAL-ovem letalu, ki naj bi vzletelo čez pol ure, je bilo ravno še eno prosto mesto.
Ko sem v Manili pridirjal k tekočemu traku, s katerega vsak dvigne svojo prtljago, se je moj nahrbtnik iz prejšnjega letala ravno prikazal iz odprtine.