.jpg)
Popoldne je vse ponudnike na cesti, ki so mu predlagali črno menjavo denarja, glasno pošiljal v vražjo mater.
To
je samo nekaj zgodb od mnogih, ki si jih izmišljajo - v mnogih različicah - prevaranti po vsem svetu. Njihova fantazija je neizčrpna in zgodb ne bo nikdar
konec.
.jpg)
Šef
je stanoval v dvanajstem nadstropju hotela Hilton - enega najlepših v Afriki.
Znanec je vztrajal, da gresta skupaj do lastnika - previdnosti pač ni nikoli preveč. Šele pred sobo je denar izročil domačinu in počakal zunaj, saj je šef hudo imeniten gospod in se ne kaže kar komur koli ... Janin (se nadaljuje)
.jpg)
“Slišim, da si našel mojo denarnico.” Turistu seveda ne preostane drugega, kot da manjkajoči denar odšteje iz svojega žepa, saj je lastnik za glavo večji ali pa grozi s policijo. Mladeniča pa seveda ni nikjer več.
•••
“Zdravo bwana, change money?” je domačin vprašal mojega znanca in mu ponudil presenetljivo ugoden tečaj. Znanec sploh ni vedel, da v Keniji obstaja črna borza ... Janin (se nadaljuje)
.jpg)
“Ne, ta pa ni moja,” odvrne le-ta in jo odpre. Štiristo šilingov. Kar lepa vsota, le kaj naj zdaj z njo. Mladenič predlaga, da vsoto razdelita, saj sta jo skupaj našla, denarnico pa lahko obdrži turist. Na policijo je seveda nima smisla nositi, saj so kenijski policisti vsi pokvarjeni, dokumentov pa ni v denarnici. Samo nekakšna slika, s katero pa ne bo mogoče najti lastnika ... Janin (se nadaljuje)
“Vau, odličen digitalni aparat za sto evrov! A mislite da bo varno?”
Ponovil sem, naj aparat dobro pregleda in naj denar da iz rok šele ko bo imel aparat v roki. “Ja, ja, brez skrbi!”
Čez dve minuti je bil nazaj in ponosno kazal lepo plastično torbico. Manj je bil navdušen, ko je iz nje privlekel dve pol litrski plastenki umazane vode.
Janin
K
sreči smo tudi za tako zvijačo že prej slišali: iz kosa lesa izdelajo
videorekorder in ga pobarvajo v črno. V plastiki je na prvi pogled videti kot
pravi.
Tisto
z digitalnimi številkami je bila samo še dodatna izboljšava trika. S kamero, ki
naj bi bila v drugi škatli, se verjetno niti toliko niso trudili, saj bi nas že
rekorder moral prepričati.
V tistem dopoldnevu so nam ponujali še dva avtoradia, nekaj fotoaparatov, dve kameri in štiri videorekorderje.
Janin
(se nadaljuje)
“Tristo tisoč za vse skupaj,” je bil skromen in nam pokazal levico z nekaj modrimi madeži:
“Mudi se mi, saj vidite,
da sem narkoman in nujno potrebujem denar.”
Najprej mu ni bilo kaj dosti do
tega, da bi odpiral kartone, potem je pa le odprl videorekorder, ki je bil
zavit v belo prosojno plastiko.
Janin
(se nadaljuje)
Zdaj sem bolje razumel zgodbo mojega znanca, ki je namesto dragocenega fotoaparata domov prinesel lepo opeko v originalni Canonovi embalaži.
Janin
(se nadaljuje)
“Z vami se pa res ne mislim pogovarjati!” Pograbil je škatlo in izginil za vogalom.
“Daj no, kaj pa mislite!” nas je prepričeval drugi. “Saj bo spustil ceno, ampak pretiravati pa le ni treba.”
Prvi je bil res kmalu nazaj; užaljen. Kmalu smo se domenili za tristo evrov, čeprav se je prodajalcema to še vedno zdelo sramotno malo.
Janin (se nadaljuje)
Po krajšem posvetu, med katerim sta uvidevno gledala stran, smo sklenili, da cena sicer ni pretirano nizka, da pa bi jo bilo mogoče verjetno še precej zbiti.
“Sto evrov?” je skoraj kap zadela enega od prodajalcev, ko je slišal našo ponudbo.
Janin (se nadaljuje)
“Za koliko?”
“Najprej poglejte, potem se bomo pogovarjali o ceni!”
Ker smo bili štirje, nam ni bilo preveč nelagodno, ko sta nas odpeljala v stransko ulico. Iz parkiranega avtomobila sta privlekla kartonsko škatlo, jo odprla in nam temeljito razkazala kamero z vsem dodatnim priborom.
Janin (se nadaljuje)
Vendar
“lastniki” tako blago včasih samo na videz prodajajo, turisti, ki so njihova
najpogostejša tarča, pa samo mislijo, da ga kupujejo.
Janin
(se nadaljuje)
Poznam celo nekaj tržaških Slovencev, ki so pred leti v pokojni Sovjetski zvezi namesto rubljev kupovali neprimerno manj vredne jugoslovanske dinarje, čeprav so jih dobro poznali.
Janin
(se nadaljuje)
Trik,
ki so ga izumili Turki, poznamo pa ga tudi iz časov tolarskega bona, se imenuje
“lepljenje ničel”. Če v neki državi še ne poznaš denarja, poglej, če tisočak
ni v resnici stotak, ki so mu prilepili ničlo z razrezanega bankovca ali z
barvne fotokopije.
Janin
(se nadaljuje)
Če
se boš pritožil, bodo seveda zgroženi: “Ja, kje pa živiš; pri nas je pač treba
plačati davek!” S podobnimi zvijačami so začeli že tudi pri nas, a so zadevo
potem menda prepovedali.
Menjalci
so za debelimi stekli in če si svoj denar že dal iz rok, potem lahko pozabiš
nanj, saj ti bodo pojasnili, da bi sicer silno radi pomagali, a je prepozno,
saj je transakcija “že v kompjuterju” in žal ničesar ne morejo storiti zate.
Janin
(se nadaljuje)
V Hong Kongu na primer na koncu večine menjalnih list z drobnimi črkami piše, da ti bodo pri menjavanju odračunali provizijo, ki znaša 6 centov za dolar. Poišči menjalnico, kjer bo (z velikimi črkami) pisalo: “NO COMMISSION”, kjer bo razlika med nakupnim in prodajnim tečajem sicer večja, menjava pa v končni fazi mnogo ugodnejša.
Janin
(se nadaljuje)
