… Na svojem potovanju po Južni Ameriki sva s sopotnico ugotovila, da potovanje na perujski Visoki Planoti ni prav preprosto. Iz Huancaya sva se proti vzhodu skozi nevarne kraje odpravila najprej do Ayacucha in nobeden od avtobusov ni peljal podnevi.
Ponoči bi bilo kljub obupni cesti verjetno mogoče malo spati, če ne bi avtobusa ustavljali vsakih nekaj kilometrov, ko je kdo sredi neobljudene divjine zavpil: “Baja! (Nekdo izstopa!)”. Vsakokrat so prižgali vse luči, po postanku pa so jih vedno pozabili ugasniti. V avtobusu so bila ena sama vrata. Izstopajoči so se vsakič počasi drenjali skozi nepopisno gnečo in nam, ki smo imeli srečo, da smo sedeli, med potjo postavljali na glave svoje košare in cule, včasih tudi šop banan ali šop za noge zvezanih kokoši.
Kljub vsemu so bili obrazi potnikov popolnoma mirni in neprizadeti; le zakaj bi se razburjal zaradi razmer, na katere ne moreš vplivati!
Namesto ob štirih, smo v Ayacucho prispeli šele nekaj pred sedmo zjutraj. Že tako ne najbolje razpoložena sva na eni od postaj izvedela tole: uporni pripadniki gibanja Svetleča Pot so spet pobili nekaj potnikov, zato zaenkrat ni avtobusov naprej. Prvi avtobus, ki bo morda vozil, bo odpeljal v petek popoldne. Bil pa je torek zjutraj! Kaj pa zdaj? Druge poti ni - edina možnost, ki ostane, je vrniti se v Limo in potovati po obali.
Pa se je le pojavil rešitelj: tovornjak, ki je sicer dražji od avtobusa in zelo neudoben, zato pa bo odpeljal že čez pol ure. No, ja! Vožnja bo trajala kakih 10 ur - morda manj. Od Andahuaylasa naprej pa bo prav gotovo vozil kak avtobus. To so sicer obljubljali že prejšnji dan, a upajmo, da bo tokrat res kaj iz tega.
(se nadaljuje)