Palec ali ne palec

Štopanje s palcem se je uveljavilo v šestdesetih letih. Menda so znamenje prvi uporabljali Rimljani: z navzdol iztegnjenim palcem so zahtevali gladiatorjevo smrt, z navzgor obrnjenim pa življenje. Pozneje se je pomen simbola –znamenja razširil: pomeni odobravanje, dobre želje ali poziv k nečemu pozitivnemu: “Napravi mi uslugo in me vzemi s seboj!”

V Britaniji pogosto uporabljajo starejše znamenje: vstran iztegnjena kazalec in sredinec. Če to roko dvignemo, bo isto znamenje pomenilo “mir na svetu” ali pa “zmaga (victory)”, če pa je dvignjena dlan obrnjena proti opazovalcu s hrbtno stranjo, pomeni: “Pojdi k vragu!” Vsakomur, ki ti ne bo ustavil, boš v teh krajih torej lahko poslal svoje sporočilo v vzvratno ogledalo kar tako da boš dvignil roko.

V Afriki, v Grčiji in še ponekod drugod pomeni dvignjen palec obsceno kretnjo, podobno, kot da bi pri nas koga kam pošiljal z iztegnjenim sredincem. Zato je tam bolje ustavljati avtomobile tako, da z dlanjo mahamo proti tlom, kot bi hoteli upočasniti vozilo. Tako delajo v vseh državah Tretjega sveta tudi domačini.

Podnevi ali ponoči

O tem, ali je bolje štopati podnevi ali ponoči, se mnenja izkušenih štoparjev močno razhajajo. Tisti, ki prisegajo na nočni štop, vedo povedati, da vozniki potujejo ponoči zato, da imajo na cesti mir. Nočne vožnje so zato hitrejše, brez zastojev in praviloma na daljše razdalje. Tudi če ponoči dlje čakaš, da te bo kdo pobral, boš zamudo nadomestil s tem, da ti vozila ne bo treba menjavati vsakih nekaj kilometrov. V vozilu se boš lahko včasih tudi za silo naspal.

Spet drugi trdijo, da je ponoči avtostop nemogoč, saj te v temi nihče ne bo vzel v avto. Če pa že, potem bo gotovo kakšen kriminalec. Poleg tega štop ni zanimiv, če vsakih nekaj ur ne zamenjaš sogovornika, pa še pokrajine se ponoči ne vidi.

V vsakem primeru upoštevaj tole: če že štopaš ponoči, potem štopaj na delu ceste, ki je dobro osvetljen - po možnosti na osvetljenem križišču, blizu črpalke ali pa na avtobusni postaji. Štoparju, ki se v popolni temi, na ovinku in pri veliki hitrosti kar nenadoma pojavi iz teme, pač ne bo nihče ustavil.

Res je, da podnevi vozniki raje ustavljajo kot ponoči, vendar pri tem ni nobenega pravila - nikoli ne veš, ali ne bo ustavilo ravno naslednje vozilo, pa čeprav čakaš že deset ur.

AVTOSTOP

 Avtostop je odličen način spoznavanja ljudi in dežele. Mnogo zanimivega boš izvedel iz prve roke, saj mnogi vozniki štoparjem ustavljajo prav zato, ker si želijo s kom pogovarjati, da si med vožnjo skrajšajo čas. Precej denarja prihraniš, saj ne plačuješ vožnje, večkrat pa te vozniki tudi povabijo na malico ali na kosilo.
Ustavljanje avtomobilov kot način potovanja se je v Evropi uveljavilo v šestdesetih letih minulega stoletja. V obdobju hipijev, iskanja neodvisnosti, svobode in novih vrednot ter protestov proti dekadenčni potrošniški družbi, je med mladino veljal za najbolj za najbolj spoštovan in »frajerski« stil potovanja.
Res je, da je štop poceni in zanimiv, res pa je tudi, da je naporen in pogosto dolgočasen. Nemogoče je tudi določiti hitrost potovanja in svoj vsakodnevni cilj. Včasih beremo tudi o tem, da je štop lahko nevaren.
Zaradi vsega omenjenega (in kljub vsemu negativnemu) vseeno priporočam štop. Ko se boš vrnil, boš imel občutek, da si izkusil in doživel več, kot bi na kak drug način. Tvoje potovanje bo večji dosežek in nanj boš bolj ponosen.
In kako se štopa? Čisto preprosto - bi si kdo mislil - postaviš se ob cesto in dvigneš palec. Vendar pa je stvar precej bolj zapletena; štopanje je prava umetnost, če že ne znanost.

Kako ustavljati vozila
Pri nas sta uveljavljena predvsem dva načina - s palcem in s tablico. S palcem ustavljaš vsakogar, ki po cesti vozi v tvoji smeri. Če je cesta medkrajevna, ni težav, če pa stojiš ob dovozni cesti na avtocesto ali na obvoznico, bo včasih bolje uporabiti tablico, na kateri bo pisalo, kam želiš potovati. V Ljubljani na primer po isti dovoznici peljejo avtomobili, ki so namenjeni v Zagreb, Trst, v Celovec ali pa na Dunaj.

Rent-a-bike



Motoristi na vrtu popotniškega prenočišča v Nairobiju imajo za seboj dolgo pot prek Sahare, gvinejske in centralne Afrike.

Sicer pa: kdo sploh pravi, da kolesarji in motoristi ne morejo priti na svoj račun, če se s svojim vozilom ne odpeljejo na pot od doma?
Če se nameravaš odpraviti na motoristično ekspedicijo v južno Afriko ali v vzhodno Azijo, si moraš za pot vzeti najmanj nekaj mesecev. Računati moraš s številnimi težavami in zaprekami. Cariniki bodo zahtevali podkupnine, ponekod boš težko prišel do goriva, v nekatere države te z motorjem ne bodo spustili. Večkrat ne boš mogel prečkati določenih ozemelj (Mjanmar, Kitajska, Niger, Kongo, Panama…), ker bo prepovedano, pretežko ali predrago, zato boš moral na trajekte. Potovanja mnogih motoristov se končajo tako, da svoje motorje iz daljnih krajev prepeljejo domov z ladjo ali letalom, kar tudi ni poceni. Tudi nevarnosti ni malo in tvoji živci bodo velikokrat trpeli; mnoge države so v vojni, pogoste so kraje in ropi, v Sahari lahko zaideš.
Vsak pa seveda nima toliko časa, denarja in energije. V večini turističnih krajev v turistično razvitih deželah po svetu si kolo ali motor lahko izposodiš. To sicer deloma zmanjša eksotičnost potovanja, ima pa tudi precej prednosti. V oddaljene kraje prideš z letalom bistveno hitreje. Če ti tip izposojenega kolesa ne ustreza, ga lahko vsak dan zamenjaš. Za krajše izlete je moped priročnejši od težkega motorja. Največkrat ti ne bo treba nositi kombinezona in čelade, ki marsikje ni obvezna, odpadejo pa tudi težave s prtljago. Navsezadnje bo tako potovanje najbrž tudi cenejše.
Ampak: pomisli na vse, kar boš med potjo zamudil!