Tanzanija: Zelo pomembni belci 8

Potovanje z vlakom po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.
Vsakokrat so tako mladi in stari pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano koruzo, drugi pa so predvsem opazovali. Še največ zanimanja je bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih. Če sem skozi okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okamneli, drugi pa so se podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden bi tudi oni prišli na posnetek. Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na hitro odpeljati iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.

Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 7

Ker sprevodnik še ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred. Bil je pester, kot povsod v državah Tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči otroci in še marsikaj. Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev seveda nisva dobila.
Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v značilno afriško savano.
Izkazalo se je, da VIP v resnici kar dobro deluje. Popoldne sva že sedela v kupeju, v drugem razredu. Vozili smo se skozi nacionalni park Selous. Počutil sem se, kot da gledam naravoslovno oddajo na televiziji. Travnata stepa se je izmenjavala z redko subtropsko hosto, precej gosto posejano z več metrov visokimi termitnjaki. Od visoke divjadi smo videli samo nekaj žiraf in bivolov, tem več pa je bilo gazel, svinj bradavičark in najrazličnejših ptic.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Dubrovnik, Dalmacija

foto: Janin

Janin Klemenčič: Zelo pomembni belci 6

Že zgodaj zjutraj se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki naj bi odpeljal tisti dan. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.
Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji kot drugi. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.

(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 5

Po še nekaj obiskih različnih postajnih “inštanc” se je zgodba končno le začela razreševati. Najinemu policaju sem dal denar za karte in že čez nekaj minut jih je prinesel. Le zakaj tega ni storil že prej? Ležalnik drugega razreda za dva dni vožnje je stal 399 šilingov - tri dolarje. Imenitno!
Maxine je dobila karto tretjega razreda. Veljala je samo 70 šilingov, a Maxine se je ni prav razveselila. Trije dnevi v tretjem razredu niso nekaj, česar bi se človek posebno veselil. Ko bova na vlaku - so svetovali - naj se oglasiva pri senior conductor - višjem sprevodniku, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Takemu obetu nisva prav zaupala, a več na postaji ni bilo mogoče storiti.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Zelo pomembni belci 4

Tam so nama povedali, da se bo zame v moškem kupeju morda našla karta, za Maxine pa za enkrat še ne. Prijazni vipovec je res kmalu po tistem prišel vprašat, kako nama gre, potem pa policaju, ki je stal v bližini, naročil, naj nama pomaga.
Policaj se je prerinil k eni od blagajn in čez čas je dobil listek, s katerim naj bi se oglasila pri sosednji blagajni. Z njegovo pomočjo sem se mimo cele vrste zdrenjal do okenca. Pred mano je bil samo še uniformiran možak, ki se je tudi vrival, a neuspešno.
Potem se kake pol ure ni zgodilo nič. Uniformirani je bil še vedno pred mano, jaz pa sem opazoval uslužbenca, ki je prodajal karte in prihajal do spoznanja, zakaj se vrste nikamor ne premikajo. Njegova sistematična počasnost je bila občudovanja vredna. Najprej je izpolnil štiri vrstice na vsaki vozovnici, potem zabeležil karto v knjigo in še na poseben spisek, nakar je na zadnjo stran karte prilepil listek in izpolnil še tega. Vse je počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki fazi svojega vzvišenega opravila kar lep čas počivati. Obupal sem in šel.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 3

Postaja je bila nabito polna ljudi. Kmalu je postalo jasno, da so vse vozovnice, razen tistih za tretji razred, res že zdavnaj razprodane in da nimava nobene možnosti, da prideva do njih po redni poti. Odprtih je bilo osem blagajn in pri vsaki je čakalo kakih deset ljudi. Vrste se niso nikamor premikale, časa pa tudi ni bilo prav veliko.
K sreči je na vsakem afriškem vlaku tudi nekaj rezervnega prostora za VIP (zelo pomembne osebe).
Belec ima v Afriki pogosto posebne pravice - malo zaradi gostoljubnosti do tujcev in pospeševanja turizma, malo kot ostanek spoštovanja do kolonialne gospode, v glavnem pa zaradi upanja na napitnino.
Na afriških vlakih je belcev zelo malo; na Tazari jih razen redkih popotnikov z nahrbtniki menda sploh ni. Odkorakala sva torej v pisarno za VIP. Uslužbenec je bil zelo prijazen, nama obljubil pomoč in naju napotil v pisarno “Inquiries”.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 2

Tazara (TAnzania - ZAmbia RAilways) je kitajski vlak in nima nobene povezave z drugimi afriškimi železnicami. »Prijateljski« Kitajci, ki so v večini afriških držav že praktično prevzeli oblast, so železnico zgradili v 70-ih letih od Dar es Salaama do zambijskih bakrenih rudnikov, da bi zmanjšali njihovo odvisnost od južnoafriškega železniškega sistema. Gradnja je takrat stala 400.000.000 $. Vendar pa je tedanja naftna kriza državo kmalu pripeljala v finančno krizo. Komaj so bili še sposobni vzdrževati železnico, ki od tedaj ne deluje niti približno tako uspešno kot v začetku.
Maxine me je prišla Zbudit že ob pol osmih. V nahrbtnik sem stlačil na pol posušeno perilo, ki sem ga bil opral prejšnji dan, in si navlekel še vlažne hlače. Vožnja z mestnim avtobusom je bila enako hitra in udobna kot vedno v Tanzaniji: komaj sva dihala na prepolnem avtobusu, vsak postanek pa se je vlekel v neskončnost. Za slabe tri kilometre sva porabila več kot uro.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Walter Wolf 1 - oddaja Popotnik

Walter Wolf 1 - oddaja Popotnik

Tanzanija: Zelo pomembni belci

Kupovanje kart za vlake v Afriki ni vedno najbolj preprosto.
...
Po soparnem dnevu smo sedeli na vrtu pred hotelom New Africa v Dar es Salaamu, kjer tujci in bogati domačini zvečer pijejo pivo. Pravzaprav je čudno, da prihajajo samo bogati domačini, saj ima pivo, podobno kot v Keniji, povsod isto ceno - v hotelih nič višjo kot v trgovinah. Najbrž si revnejši sploh ne upajo v tako imeniten hotel, ali pa jih vanj ne spustijo. Skupaj s petimi popotniki iz različnih držav smo izmenjavali izkušnje in načrte.
Sam sem bil namenjen proti jugu. Že prej sem izvedel, da v Zambijo ne vozi nobeden od (obupnih) tanzanijskih vlakov, pač pa “Tazara”, ki baje deluje brezhibno. Avstralka Maxine mi je povedala, da vlak vozi trikrat na teden in da je razprodan že za nekaj tednov vnaprej. Sama je hotela odpotovati naslednji dan, v ponedeljek, ob 11.30 proti Malaviju. Nameraval sem ostati še kak dan, a naslednji vlak, v sredo ob štirih zjutraj, mi ni preveč dišal, zato sem sklenil, da se ji pridružim. Tudi ona še ni imela karte in sklenila sva, da bova poskušala nekaj zblefirati.
Tokrat sem spal v precej manj umazanem hotelu kot prejšnji dan, kjer pa je bila soba še vedno zelo poceni. Ker pa je sob hitro zmanjkalo, smo si dvoposteljno sobo razdelili štirje. Izgubil sem žreb in spal na tleh. Tista dva na posteljah sta nama za podlogo na kamnitih tleh posodila svoji spalni vreči in iz solidarnosti (ne vem zakaj) nista uporabljala mrež zoper komarje, ki sta viseli nad posteljama.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Vlaki AFRIKA

Tudi v Afriki so vlaki počasni in poceni, so pa varnejši in udobnejši od večine cestnih vozil. Seveda pa so med vlaki ogromne razlike. Najboljši (in najdražji) so med drugim vlaki na jugu (Južnoafriški železniški sistem s »podaljški« v Namibijo, Botsvano in Zimbabve) in na severu celine (Egipt, Tunizija, Maroko), najslabši pa v najrevnejših in v politično nestabilnih državah.
Prvi razred (nekateri vlaki ga nimajo) je približno dvakrat dražji od avtobusa in je večinoma dovolj udoben – včasih celo klimatiziran. Drugi razred stane približno toliko kot avtobus, tretji razred pa je še polovico cenejši in vozovnic zanj ni treba rezervirati. Zato pa je v tretjem razredu včasih nepopisna gneča, na sedežih pogosto ni prevlek, manjkajo tudi žarnice, stranišča in steklo na oknih, kar je med mrzlimi nočnimi vožnjami včasih precej neprijetno.
Kupovanje kart za vlake v Afriki pa ni vedno najbolj preprosto...

prihodnjič: Janin Klemenčič: Tanzanija: Zelo pomembni belci

Baćina, Dalmacija

Foto: Janin

Vlaki LATINSKA AMERIKA

Dodaj napis

Vlaki so brez izjeme počasni, a veliko cenejši od avtobusov. Nekatere andske proge - predvsem med Argentino in Čilom - so speljane po neverjetni pokrajini, ki je nikar ne zamudi!
Eden od najbolj znanih je gotovo vlak, ki iz glavnega mesta Peruja vozi na Visoko planoto. Zračna razdalja med mestoma Lima in Huancayo, kjer se železnica konča, je slabih 200 km, vožnja pa traja kar dobrih 10 ur. Pa ne samo zato, ker so perujske železnice slabo organizirane, tiri pa vegasti in slabo vzdrževani. Perujci so napravili napako: hoteli so modernizirati svojo železnico, zato so kupili nove dizelske lokomotive, ki naj bi nadomestile stare na premog. Nastala pa je nepričakovana težava: na 5000 metrih je zrak že tako redek, da so te nove lokomotive izgubile skoraj vso svojo moč. Zato so zdaj prisiljeni uporabljati po dve naenkrat, ali pa eno, ki potuje temu primerno počasneje. Ponavadi to drugo...
Že po nekaj kilometrih se vlak začne vzpenjati na prve hribe, nadaljuje po strmih pobočjih in kamnitih gorskih kanjonih ter konča šele na dobrih petih kilometrih nadmorske višine. Soteske so tako ozke, da marsikje ni prostora, da bi vlak normalno zavijal. Zato so se odločili za podobno ukano, kot jo lahko vidiš tudi pri Darjeelingu v Himalaji: vlak se ustavi, kretničar zamenja tir, vlak pa naslednjih nekaj kilometrov vozi vzvratno. In tako izmenoma - malo naprej, malo nazaj - po ves dan cikcaka navkreber.
Najhitrejši in najdražji je Ferrobus, ki skoraj nima vmesnih postaj. Za njim si sledijo: rápido (hitri), expreso in mixto (mešanica med potniškim in tovornim) vlak. Prvi je zelo počasen in poceni, zadnji se ustavi na vsaki postaji in še marsikje vmes ter je neverjetno počasen in neverjetno poceni. V najrazvitejših državah (Argentina, Urugvaj...) zadnjih dveh skoraj ni več.

Potovanje v četrtem razredu 2

  Ko se je vlak ustavil ob našem delu postaje, je bil že nabito poln, pri vsakih vratih pa so vdirale še cele horde potnikov. Naš uslužbenec, ki smo ga v divjem metežu komaj izsledili, nam je skozi zamreženo okno s težavo izdavil, naj pohitimo, sicer ne bo mogel obdržati niti dveh sedežev. Dobre četrt ure je trajalo, da smo se s svojimi nahrbtniki pririnili do njega. Postalo nam je jasno, zakaj so vsa okna zaščitena z močnimi kovinskimi rešetkami.
Končalo se je tako, da smo se vso noč izmenjavali na edinih dveh sedežih (štirinajst potnikov je sedelo na prostoru za osem ljudi). Poskusili smo marsikaj: od sedenja na tleh z rokami in glavo na lesenem sedežu do spanja na ožjem, višjem prtljažniku tik pod stropom. Le-ta je bil širok slaba dva decimetra in si na njem lahko ležal samo na boku.
Ker se ni dalo spati, sva se s prijateljem odločila, da greva pogledat v sosednji vagon. Nekaj metrov sva se prebijala skozi obupno gnečo, potem pa sva - malo za šalo in malo za trening - mnogo hitreje napredovala tako, da sva skozi hodnik plezala po okenskih okvirjih kot opici - nad vsemi drugimi, ki so večinoma sedeli na tleh.
V poletni tropski vročini je med vožnjo pri odprtih oknih še nekako šlo, ko pa se je vlak ustavil - vsakokrat za več kot pol ure - tudi dihati ni bilo prav lahko. Eden od mojih sopotnikov je sredi noči prilezel izpod sedeža, kamor se je bil stlačil, in se pritožil, da ne more spati, ker mu znoj drugih potnikov kaplja na glavo.

Janin: Potovanje v četrtem razredu

V Indiji je razlika med tretjim in četrtim razredom vlaka med drugim v tem, da je tretji razred rezerviran, četrti pa ne. To je precej bolj pomembno, kot se morda zdi na prvi pogled. Pred leti sem se na našem prvem potovanju v Azijo s petimi prijatelji do Indije pripeljal s kombijem, ki smo ga kmalu po meji pustili v Amritsarju in se odločili, da bomo pot nadaljevali z vlakom. Do Delhija nas je čakala cela noč vožnje in ker smo varčevali z denarjem, smo seveda vzeli karte četrtega razreda.
Vlak še ni pripeljal na postajo in niti pomislili nismo, da do sedežev ne bi prišli brez težav. Pridružil se nam je železniški uslužbenec v precej razcapani uniformi z rdečim turbanom in nam ponudil, da bo za nekaj centov rezerviral naša mesta. Najprej se nam to ni zdelo prav nujno, ko pa le ni popustil, smo pod težo njegovih argumentov navsezadnje le privolili.
Indijce smo si predstavljali kot poduhovljene jogije, ki sedijo v meditativnem položaju, z obrazi obsijanimi od večne Svetlobe in Miru, ki se ne menijo za drugo kot za bogove ter za nirvano in ki z gandhijevsko potrpežljivostjo prenašajo vse posvetne tegobe. Naša predstava se je začela rahlo majati, še preden je pripeljal delhijski vlak. Ob divjem prerivanju, pretepanju in pobesnelem kričanju, ki je nastalo, ko se je razjarjena množica pognala v boj za sedeže, pa bi zbledela tudi kosovska bitka.
(se nadaljuje)

Vlaki v Indiji 2

Še pomembnejša kot kategorija vlaka je v Indiji širina koloseka. Poleg ozkotirnih železnic namreč veljata dva glavna standarda. Pri širokotirni (broad gauge - izg.: geidž) so tračnice veliko bolj razmaknjene kot pri nas. Ti vlaki so hitri in zanesljivi. Na več kot polovici indijskih tirov pa je razmak metrski (metre gauge). Pri teh so vagoni ožji, starejši in bistveno manj udobni. Ti vlaki so tudi več kot dvakrat počasnejši od širokotirnih, zato se v državi Rajasthan in skoraj povsod po južni Indiji bolj splača razmišljati o avtobusu kot o vlaku. Poleg tega pa uporabljajo še nekaj vrst drugih, večinoma ozkotirnih kolosekov.

Po zgledu evropskega Interraila so Indijci uvedli svoj “Indrail”, ki omogoča neomejeno potovanje z vlakom. Cene pa so kar nekajkrat višje kot če bi karte kupovali sproti: mesečna vozovnica v drugem razredu stane 75 US$, v prvem 175 US$, v air-con pa 350 US$. Kljub ceni ga marsikdo kupi, saj potniku prihrani precej sitnosti, prerivanja in čakanja na rezervacije.
V Indiji so železniške postaje stalno bivališče za cele množice brezdomcev, vlaki pa pravi poligon za prodajalce, čistilce čevljev in pojoče berače. Ker je tudi idealno mesto za srečanja in pogovore z domačini, je vlak ena od izkušenj, ki je v Indiji nihče ne bi smel izpustiti.
(se nadaljuje)
tekst: Janin

Z vlakom po Indiji

Ozkotirna železnica- Darjeeling v indijski Himalaji.

Potovanje z vlakom po Indiji je prava znanost in popotniki potrebujejo kar nekaj časa, da prodrejo v vse finese tega zapletenega sistema.
Pred nekaj leti so se po Indiji potniki lahko vozili kar v petih različnih razredih: v četrtem si sedel na deski, v tretjem si na deski lahko ležal, v prvem in drugem so bili ležalniki podobni našim, nad vsemi pa je kraljeval Air-Con (klimatizirani) razred.
Danes so razmere podobne, le da sta uradno samo dva razreda, ki pa imata več kategorij. Zdajšnji drugi razred je lahko rezerviran (nekoč tretji), ali pa ne (nekoč četrti) in nima ločenih kupejev. Ekspresni (brzi) vlaki so praviloma za dva razreda boljši kot potniški, kar pomeni, da v ekspresnih ni več lesenih sedežev, prvi razred v potniškem pa je tako udoben, kot tretji v ekspresnem. Pri potniških vlakih ni nenavadno, če se polovica potnikov prevaža na strehi.
(se nadaljuje)

tekst: Janin 

VLAKI v Vzhodni AZIJI

Vzhodna Azija:
•        Mongolija, razen transibirske, skoraj nima železnic.
•        V Severni Koreji vlaki vozijo podobno kot na Kitajskem.
•        V Južni Koreji in na Tajvanu so dobro organizirani in precej dragi.
•        Na Japonskem so odlično organizirani in zelo dragi. Za razdaljo 500 km boš v najcenejšem in najpočasnejšem vlaku plačal okrog 80 dolarjev, za 1000 km 120 dolarjev, za vožnjo z najhitrejšim “Shikansenom” pa boš odštel kar dvakrat toliko.

Vlaki na Kitajskem:
Vlaki so najboljši način potovanja po Kitajski. Na vlakih vedno lahko dobiš hrano, v vsakem vagonu pa lahko dobiš tudi prekuhano vodo, kar je na Kitajskem zelo pomembno.
Slaba stran kitajskih vlakov so zvočniki, ki nikoli ne utihnejo.

Potuješ lahko v štirih razredih. Ker pa je Kitajska država brez razredov, se imenujejo drugače: trdi sedež (hard seat), mehki sedež, trdo ležišče, mehko ležišče (soft bed). 
•        Vagoni s “trdimi sedeži” (največkrat so vseeno tapecirani) so umazani, neudobni in napolnjeni do zadnjega kotička. Vozovnice nimajo rezervacij, so veljavne več dni (npr. za 1000 - kilometrsko vožnjo tri dni, za 2200 km pa sedem dni) in dovoljujejo vmesne postanke.
•        Mehki sedež stane enako kot trdo ležišče, vendar jih praviloma ni na nočnih vlakih.
•        V oddelkih brez vrat je šest trdih ležišč, ki pa so dovolj udobna - dobil boš tudi odejo, rjuhe in blazino. Če je mogoče, vzemi srednje ležišče. Na zgornjem si preblizu zvočnikov, na spodnjem pa ne boš imel miru pred ljudmi, ki bodo hoteli sedeti na tvoji postelji.
•        Mehko ležišče je eno od štirih v luksuznem klimatiziranem kupeju s čipkastimi zavesami in lončnicami. Celo zvočnik lahko izključiš.
Rezervacije: Karte lahko kupiš štiri dni vnaprej v agencijah in v turističnih servisih, ki so navadno v večjih hotelih. Svoje storitve zaračunavajo in so zelo počasni, ker morajo pač nekoga poslati, da čaka v vrsti namesto tebe. Sam lahko storiš isto hitreje in ceneje na postaji na dan potovanja ali večer pred tem, vendar boš čakal do onemoglosti in tvegaš, da bo kart zmanjkalo.
(se nadaljuje)
tekst: Janin

VLAKI V AZIJI

Bližnji in Srednji vzhod
Vlaki vozijo povsod razen v Afganistanu, vendar je železniški promet slabo razvit in mednarodnih povezav je malo; trenutno samo med Turčijo in Iranom ter med Turčijo, Sirijo in Jordanijo.

Večino železnic so zgradili zaradi strateških in ekonomskih razlogov, zato so jih pozneje mnogo ukinili, ali pa prevažajo le tovore. Med Iranom in Pakistanom ni povezave.
V Turčiji so vlaki razpadli in zelo počasni, v drugih državah tega območja pa precej boljši.

Jugovzhodna Azija
Vlake boš našel v Maleziji, Tajski, Vietnamu, Mjanmaru in v Indoneziji (samo na Javi).
Tisti na Tajskem in v Maleziji so pogosti in udobni, a precej počasni. Imajo tri razrede: cena višjega je približno dvakrat višja od cene nižjega. Kljub temu boš v spalniku zelo težko našel ležišče, če ga ne boš rezerviral dva tedna vnaprej.
V Vietnamu in Mjanmaru so vlaki zelo počasni in v zelo slabem stanju. Cena za tujce je bila do petkrat višja kot za domačine, a v Vietnamu se je zdaj že znižala.
V Indoneziji so vlaki dobri in poceni. Izogibaj se lokalnim potniškim vlakom, če imaš rad hitrost in udobje.
(se nadaljuje)
tekst: Janin

Interrail

Pri železnici lahko kupiš karto, ki velja za neomejeno število voženj po 30 evropskih državah (razen Albanije in nekdanje SZ).

Cene kart največkrat vključujejo tudi železniške trajekte na otoke in prek prelivov (Britanija, Skandinavija, Sicilija...), odvisne pa so od starosti in od števila con, ki jih zajemajo. Starejši od 26 let naj k ceni prištejejo še približno 30 %, seniorji nad 60 let pa 20%.

Pred leti je taka karta veljala brez omejitev en mesec po Evropi in po nekaterih bližnjih azijskih ter afriških sredozemskih državah,

potem so železničarji Evropo razdelili na osem con (A. - Britanija in Irska, B. - Skandinavski polotok, C. - Danska, Nemčija, Švica, Avstrija, D. - Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Hrvaška, E. - Francija, Beneluks, F. - Španija, Portugalska, Maroko, G. - Turčija, Grčija, Italija, Slovenija, H. - Romunija, Bolgarija, Srbija, Črna gora, Makedonija),

zdaj pa lahko kupiš »globalno« karto, ki velja 15, 22, ali 30 dni, ali pa karte za posamezne države. Te veljajo nekaj dni znotraj enega meseca in v drugem razredu stanejo 33 EUR /77 EUR v majhnih državah ali 126 EUR /194 EUR v Nemčiji, Franciji in Britaniji za tri/osem dni.

Cene »globalnih« kart:

	mladi	odrasli		seniorji
Veljavnost:	2. razred	2. razred	1. razred	2. razred	1. razred
15 dni	€279	€399	€599	€359	€539
22 dni	€309	€469	€704	€422	€633
1 mesec	€399	€599	€899	€539	€809
5 dni v 10 dneh	€159	€249	€374	€224	€336
10 dni v 22 dne	€239	€359	€539	€323	€485

(se nadaljuje)

tekst: Janin 

VLAKI v Avstraliji in Evropi

Tudi v AVSTRALIJI vlaki niso posebno poceni – večinoma so 30-40% dražji od zasebnih avtobusov. So zelo počasni in zato niso posebno popularni. Če boš karto kupil dovolj zgodaj, lahko računaš na do 40%, če imaš izkaznico avstralskega študenta, pa celo 50% popusta.

Cene avstralskih prepustnic so podobne ameriškim: 575 A$ boš plačal za 14-dnevno, 900 A$ pa za 30-dnevno karto. Lahko pa kupiš tudi »Austrail Flexipass«, ki šteje dneve potovanja in velja šest mesecev. Za 475 A$ boš lahko osem dni prebil na vlakih, za 685 A$ pa štirinajst dni. Vse prepustnice so namenjene samo tujcem in morajo biti kupljene pred prihodom v Avstralijo. 

V EVROPI

Če je debelina tvoje denarnice omejena, je vlak tudi priročno mesto za spanje. Dve evropski mesti, ki sta med seboj oddaljeni za eno noč vožnje, si lahko izmenoma ogleduješ več dni, vmes pa vsakič brezplačno prespiš na vlaku.

V Evropi lahko izbiraš med celo vrsto popustov; vprašaj pri železniških informacijah, ali pobrskaj po internetu. Najbolj znana sta Interrail in BIJ.

Billet International de Jeunesse (BIJ) omogoča 30 do 50% popusta v drugem razredu pri enosmernih vozovnicah za mlajše od 26 let. 

(se nadaljuje)
tekst: Janin 

vlaki V ZDA IN KANADI

V ZDA IN KANADI imajo vlaki dolgo tradicijo in mnogi nostalgiki čutijo do njih posebno privrženost. To pa ne pomeni, da se z njimi prav pogosto vozijo. Potnikov je zelo malo in železnice živijo predvsem od tovornega prometa. Vozovnice so zato precej drage, težko pa se je pogovarjati o normalnih cenikih. Cena, ki jo boš izvedel na okencu se bo le redko ujemala s tisto, jo Amtrak objavlja na svoji spletni strani. Na splošno pa velja, da bo cena tem nižja, čim prej boš rezerviral karto. Običajna karta (ne povratna) iz New Yorka bo stala 163 $ do Miamija (27 ur vožnje), 239$ pa do Los Angelesa (66 ur):

         Pri naših agencijah se pozanimaj za »USA Rail Pass«, ali za »International Gateway Fare«, lahko pa ga kupiš tudi pri Amtraku v Ameriki, če pokažeš svoj potni list. Ponujajo neomejeno vožnjo za 15 oz. 30 dni. 30 dnevna karta v visoki sezoni bo stala 540$, v nizki pa 375$, 15 dnevna pa približno 100$ manj. Regionalne prepustnice (npr: daljni zahod, vzhodna obala…) so približno 200$ cenejše.

         Kanadske prepustnice so cenejše za tretjino, če si mlajši od 24 let, pa za polovico.
(se nadaljuje)
tekst: Janin