Janin Klemenčič: Kdor vozi naravnost, je pijan 3

Dež je okrog poldne sicer ponehal, a na cesti je bilo tako malo vozil, da na avtoštop nisem več mislil. Avtobus je namesto ob sedmih seveda štartal šele, ko je bila že trda noč in počasi sem že obupal nad tem, da bom še kdaj videl kaj pokrajine in naselij.

Tokrat sem sedel med dvema koščenima sosedoma in ponoči vsaj s sedeža nisem več padal. Med ozkimi lesenimi sedeži za noge ni bilo prostora, naslonjala pa so spet segala samo do polovice hrbta. V avtobusu je bilo pet sedežev vštric, prehodi med njimi pa temu primerno ožji.

Za zabavo je skrbel kasetofon, ki je bil pred nekaj desetletji verjetno nov, zdaj pa so ga žice in elastika le komaj še držale skupaj. Njegov zvok sicer ni bil vrhunski - kot bi po asfaltu vlekel pločevino - zato pa je bila njegova glasnost maksimalna. Da bi kdo po nesreči zaspal, se ni bilo bati.

Tudi sicer je bilo za pestrost lepo poskrbljeno. Potnikov je bilo čedalje več (že ko smo odpeljali, je bil avtobus poln) in postanki so bili vedno daljši. Vrata so bila spet samo ena, izstopali pa so praviloma samo potniki iz najbolj oddaljenih delov avtobusa. Na eni od postaj smo se lep čas zadržali, da smo naložili štirideset lesenih zabojev kokakole, ker je bilo prej treba premetati dvajset velikih vreč manioke, ki smo jih bili naložili na prejšnji postaji. Ne vem, če sem prav razumel, a menda za prtljago nič ne plačujejo, ne glede na količino. Vsa prtljaga je bila seveda na strehi, pri nalaganju pa so živo sodelovali vsi potniki - fizično ali pa vsaj z nasveti. Cesta ni bila nič boljša kot prejšnjo noč. Ko so nas malo pred peto uro ob prvem svitu pripeljali v Dar Es Salaam, sem se počutil precej razrahljanega.

Afriški avtobusi: Kdor vozi naravnost, je pijan 2

moje prenočišče v Tangi

Prispeli smo sredi noči. Sklenil sem, da bom žrtvoval pol dneva in šel do jutra raje nekam spat. K sreči sem karto plačal samo do Tange. Do Dar Es Salaama se bom odpeljal raje zjutraj, saj od pokrajine in vseh slikovitih vasi, skozi katere smo se vozili, ponoči nisem videl drugega kot nekaj ognjev in okrog njih sedeče domačine.

Moja soba je bila poceni - manj kot dolar - in zračna: do višine dveh metrov me je od glavne ceste ločevala valovita pločevina, od tam naprej pa žičnata mreža, ki me je sicer ščitila pred velikimi ptiči, nikakor pa ne pred komarji.

Ob štirih zjutraj sem, precej opikan in z motnim občutkom v glavi, ugotovil, da tudi pred hrupom nisem zaščiten. Najbolj so me razveseljevali avtobusi, ki so brez konca ogrevali motorje, in otroci, ki so s piščalkami in zvonci neutrudno opozarjali na tisto, kar so prodajali. Nekaj časa sem se še obračal in si prizadeval še malo zaspati, potem sem pa obupal. Ko se je čisto zdanilo, sem počasi začel pakirati.

Na postaji me je čakalo še eno presenečenje: jutranji avtobus proti Daru je odpeljal že ob petih, prvi naslednji pa je bil napovedan šele ob sedmih zvečer! Toliko o mojem dnevnem potovanju!
Na železniški postaji, nekaj kilometrov stran, sem izvedel, da tisti dan ne bo nobenega vlaka. Tudi avtoštop se ni najbolje obnesel. Dolgo sem ob cesti dvigal palec ne da bi se kdo zanimal zame, potem pa je začel padati še zoprn dež, ki se mu je videlo, da ne namerava zlepa odnehati. Vdal sem se v usodo in se s črnim oblakom nad glavo vrnil nazaj na postajo. V tem zanikrnem kraju nimam kaj početi, pa še ves dan sem izgubil!
(se nadaljuje)

Janin: Kdor vozi naravnost, je pijan

Afriški avtobusi: Za ilustracijo utrinek iz Afrike:

Naš avtobus je bil značilno afriško vozilo: nekaj desetletij star, malo stekla, mnogo rjaveče pločevine in nobenih nepotrebnih dodatkov, kot so npr. luči, ventilacija ali obloga na stenah in sedežih. Sedežev je bilo pet vštric in so bili temu primerno ožji, kar pa v Afriki ni problem, saj so domačini zelo vitki. Tistim, ki poznajo Murphyjev zakon, ne bo težko uganiti, zraven koga je sedela edina debela ženska v vsem avtobusu.

Tudi cesta je bila značilna: rdeča zemeljska cesta, na kateri so bile nekatere luknje tolikšne, da bi v njih dobesedno lahko ležal človek, pa bi ga opazili šele tik preden bi zapeljali nanj. Take ceste pa so še vedno boljše, kot asfaltirane. Le-te so namreč enako luknjaste kot zemeljske, le da imajo te luknje še ostre robove, ki so smrt za gume, vozila in potnike. Res pa je vožnja je pri takem neprestanem zavijanju, zaviranju, pospeševanju in poskakovanju bistveno bolj pestra. Pravijo, da v Afriki pijanega voznika spoznaš po tem, da vozi hitro in naravnost.

Naša cesta bi bila ravno prav široka za en avtobus, če ne bi bila na razdalji nekaj deset kilometrov skoraj do polovice nasuta s kupi zemlje, s katerimi so verjetno nameravali izboljšati cesto, saj je to ena glavnih afriških prometnih žil. Kadar so bili kupi zemlje na desni strani ceste in smo mi samo z desnim kolesom vozili po cesti, je še kar šlo. Kadar pa smo bili nagnjeni v desno, je bil moj položaj nadvse labilen, saj je moja postavna soseda zasedala tudi tretjino mojega sedeža. Ker so naslonjala sedežev segala samo do sredine hrbta, mene pa je pri vsaki večji luknji vrglo s sedeža, s spanjem tudi tisto noč ni bilo kaj prida.
(se nadaljuje)

V državah Tretjega sveta 3

"džipni" na Filipinih

Prostor za prtljago je navadno na strehi. Popotniki večkrat pripovedujejo, kako so komu nahrbtnik sicer dvignili na streho, na drugi strani avtobusa pa ga spet spustili in šele na cilju je ugotovil, da mu prtljage ne bo več treba nositi. Zato se na streho večkrat povzpni še sam in se prepričaj, da so nahrbtnike pritrdili in pokrili s cerado.
Avtobusi imajo pogosto ena sama vrata, potniki pa se drenjajo skozi nepopisno gnečo in tistim, ki imajo to srečo, da sedijo, med potjo postavljajo na glave svoje košare in cule, včasih tudi šop banan ali šop za noge zvezanih kokoši. “Postaja” bo vsakokrat, ko bo kdo želel izstopiti, pa čeprav to pomeni, da se bo moral izstopajoči od zadnjega sedeža skozi ves avtobus prebijati s tremi ogromnimi culami proti edinim (ozkim) vratom. Pa tudi vsakokrat ko bo kdo želel vstopiti, čeprav bo imel s seboj devet žakljev krompirja, avtobus pa bo že do kraja natlačen. Prilagajati se boš moral voznim redom in obupavati, ko jih nihče ne bo upošteval.
“Postaja” bo vsakokrat, ko bo kdo želel izstopiti, pa čeprav to pomeni, da se bo moral od zadnjega sedeža skozi ves avtobus prebijati s tremi ogromnimi culami proti edinim (ozkim) vratom. Pa tudi vsakokrat ko bo kdo želel vstopiti, čeprav bo imel s seboj devet žakljev krompirja, avtobus pa bo že do kraja natlačen. Prilagajati se boš moral voznim redom in obupavati, ko jih nihče ne bo upošteval.
(se nadaljuje)

V državah Tretjega sveta 2

Navadni avtobusi so seveda bistveno manj udobni, a za popotnika mnogo bolj pristni in zanimivi. Pred vožnjo se malo pozanimaj: taki avtobusi včasih obredejo vse vasi ob poti, kar lahko pomeni tudi nekaj ur poznejši prihod na cilj.

Tudi ritem potovanja in vozni red sta včasih precej eksotična. Ponekod avtobus ne bo odpeljal, dokler ne bo poln (”poln” pomeni, da je natlačen do zadnjega kotička, da so polna tudi vsa “sedišča” na strehi in da na vsakih vratih visijo najmanj trije potniki). Drugod bo odpeljal tudi pred predvidenim časom, če je že napolnjen. Živcirali te bodo sprevodniki, ki bodo do onemoglosti skakali okrog ljudi na cesti in jih vabili v svoj avtobus. Če so v isto smer namenjeni dva ali trije avtobusi, bo prvi odpeljal tisti, ki bo prvi poln. Pripravi se, da te bo več sprevodnikov vleklo vsak v svojo smer. Tisti, ki ima tujca v svojem avtobusu, postane bolj privlačen tudi za druge potnike.

 Ne vem zakaj, ampak marsikje imajo grdo navado, da na nekaterih relacijah avtobusi vozijo samo ponoči. Vožnja je ponoči dolgočasnejša, ker ne vidiš pokrajine, na majhnih sedežih je skoraj nemogoče zaspati, naslednji dan pa se počutiš kot zombi z vodenično glavo. Edina pridobitev nočne vožnje je prihranek za prenočišče, pa še to je ponekod zaradi nizkih cen skoraj zanemarljivo.
(se nadaljuje)