Janin Klemenčič: Gringo na svetleči poti 2

Prvih nekaj ur sem med divjo vožnjo stal, se z vsemi štirimi držal za ograjo in za osrednji drog ter zavidljivo gledal sopotnike, ki so sedeli na svojih vrečah in culah. Meni je bilo mojega nahrbtnika žal. Dva sta sedela na vrečah riža nad tovornjakovo kabino. Ko so mi pozneje noge začele odpovedovati, sem si prizadeval sedeti na zviti spalni vreči. Vendar pa je tovornjak tako nemarno poskakoval po kamniti cesti, da moj sedež ni hotel držati ritma z njim in mi sedenje ni najbolje uspevalo. Šele po nekaj urah sem na hitro zasedel mesto na vreči riža nad kabino, s katere se je nespametno umaknil eden od domačinov. Moj položaj je bil sicer zelo labilen, a vseeno neskončno bolj udoben kot prej, čeprav sem se moral držati z vsemi štirimi.
Včasih smo s kamnite zavili na zemeljsko pot. Tam nas je sicer manj premetavalo, ampak enkrat se nam je to krepko maščevalo. Več kot dvajset minut smo porivali tovornjak naprej in nazaj, preden smo ga izkopali iz blata.
Policijske kontrole sem počasi zasovražil. V vsaki vasi je bila zapornica, kjer smo se ustavili. Voznikov pomočnik je vsakokrat uslužno tekel v kolibo, kjer je bil policijski ali vojaški generalštab, potem pa se ponavadi dolgo dolgo ni zgodilo nič. Le pomočnik je sem ter tja spet pritekel in odtekel, ker je oblast zahtevala še kakšen velepomemben papir.
Navsezadnje se je primajala še njegova visokost, gospod Dežurni funcionario (v precej posvaljkani uniformi), nas zaničljivo premerila, se malo znesla nad enim ali dvema kmetoma, se še malo važila okrog šoferja, nas pustila nekaj minut čakati, potem pa je končno le milostljivo pomignila, mi pa smo hvaležno odropotali naprej mimo še dveh ali treh grdogledih stražarjev. Ker so vasi tam zgoraj k sreči precej redke, smo vedeli, da bo vsaj naslednje pol ure mir.
(se nadaljuje)

Janin Klemenčič: Gringo na svetleči poti

Še nekaj s perujske Visoke planote:

… Na svojem potovanju po Južni Ameriki sva s sopotnico ugotovila, da potovanje na perujski Visoki Planoti ni prav preprosto. Iz Huancaya sva se proti vzhodu skozi nevarne kraje odpravila najprej do Ayacucha in nobeden od avtobusov ni peljal podnevi.

Ponoči bi bilo kljub obupni cesti verjetno mogoče malo spati, če ne bi avtobusa ustavljali vsakih nekaj kilometrov, ko je kdo sredi neobljudene divjine zavpil: “Baja! (Nekdo izstopa!)”. Vsakokrat so prižgali vse luči, po postanku pa so jih vedno pozabili ugasniti. V avtobusu so bila ena sama vrata. Izstopajoči so se vsakič počasi drenjali skozi nepopisno gnečo in nam, ki smo imeli srečo, da smo sedeli, med potjo postavljali na glave svoje košare in cule, včasih tudi šop banan ali šop za noge zvezanih kokoši.

Kljub vsemu so bili obrazi potnikov popolnoma mirni in neprizadeti; le zakaj bi se razburjal zaradi razmer, na katere ne moreš vplivati!

Namesto ob štirih, smo v Ayacucho prispeli šele nekaj pred sedmo zjutraj. Že tako ne najbolje razpoložena sva na eni od postaj izvedela tole: uporni pripadniki gibanja Svetleča Pot so spet pobili nekaj potnikov, zato zaenkrat ni avtobusov naprej. Prvi avtobus, ki bo morda vozil, bo odpeljal v petek popoldne. Bil pa je torek zjutraj! Kaj pa zdaj? Druge poti ni - edina možnost, ki ostane, je vrniti se v Limo in potovati po obali.

Pa se je le pojavil rešitelj: tovornjak, ki je sicer dražji od avtobusa in zelo neudoben, zato pa bo odpeljal že čez pol ure. No, ja! Vožnja bo trajala kakih 10 ur - morda manj. Od Andahuaylasa naprej pa bo prav gotovo vozil kak avtobus. To so sicer obljubljali že prejšnji dan, a upajmo, da bo tokrat res kaj iz tega.
(se nadaljuje)