POTOVANJE Z VLAKOM


Potovanje z vlaki je odlična priložnost za spoznavanje drugih popotnikov in iskanje družbe. Če si se na potovanje odpravil sam, kar je tudi najbolj zanimivo, najbrž ne boš hotel samevati. Poleti so vsi vlaki po Evropi polni nahrbtnikarjev, ki potujejo z Interrailom. Tudi oni iščejo družbo, podobno kot ti, zato si nikar ne delaj nikakršnih problemov: preprosto se usedi v kupe, kjer boš na prtljažniku videl kak nahrbtnik, in začni pogovor, kot da ste že stari znanci.
V eksotičnih državah je med popotniki prevažanje z vlakom eden najbolj priljubljenih načinov potovanja, saj je to - podobno kot pri avtobusih - priložnost za spoznavanje domačinov in dežele na kar najbolj neposreden način. V državah Tretjega sveta so vlaki prava premična tržnica. Na vsaki postaji čakajo desetine prodajalcev, ki sistematično oblegajo vse vagone - eni od znotraj, drugi s perona. Prodajajo predvsem hrano in pijačo, največkrat pridelano ali skuhano kar doma. Če pričakujejo, da bo na vlaku kaj turistov, prodajajo tudi kakšne spominke.

Na dveh in na treh kolesih


Taksiji niso vedno razkošna vozila, kot si morda predstavljaš. Marsikje so to razpadla in obtolčena vozila, ki komaj še zaslužijo svoje ime. Prav tako ni nujno, da so to vedno ravno avtomobili.
V Aziji in v Afriki se boš poceni prevažal s tuc-tucom, ki je križanec med vespo in triciklom. V njem je prostora za dva potnika, pogosteje pa se jih prevaža po pet in več. V Indiji mu pravijo motorikša.

Motoconcho” je srednjeameriški izum, ki ti bo pogosto prav prišel: motorno kolo, ki deluje kot taksi, je pa bistveno cenejše.

V Afriki te bodo ponekod - predvsem na nikogaršnjem ozemlju med mejama - naložili na prtljažnik bicikla (včasih oblazinjen) in te peljali do meje.

Rikša je trikolesni taksi na nožni pogon, ki je še vedno zelo pogost marsikje v južni in vzhodni Aziji - predvsem v Indiji. Na Kubi mu pravijo »Bicitaxi«.

Taksibus


V večini držav Tretjega sveta se boš pogosto prevažal tudi v manjših vozilih, ki funkcionirajo kot avtobusi. Največkrat bodo to kombiji, večji avtomobili in predelani kamioneti. So bistveno cenejši od taksijev, malo dražji od avtobusov in vozijo na krajše razdalje.
Pogosto nadomeščajo tudi mestni potniški promet. Največkrat imajo spredaj na šipi napisano, na kateri poti vozijo - kot npr: Moste - Žale - Center - Vič, ponekod (npr. v Iranu) pa moraš stati ob cesti in vsakemu vpiti, kam bi rad. Če gre tja, se bo ustavil. Podobno kot avtobusi ta vozila odpeljejo šele, ko so polna; v večini primerov dobesedno “polna”.
Na raznih koncih sveta imajo taka vozila različna imena: v Turčiji se imenujejo “dolmuš”, v Keniji “matatu”, v latinski Ameriki “publico”, na Jamajki “robot”, v Dominikanski republiki se manjši imenujejo “carro”, večji pa “gua gua”, na Haitiju “tap tap”, v Tanzaniji “dalla dalla”, na Filipinih “jeepney”, marsikje pa kar “taxi” ali “bus”.

Čarter
Marsikje lahko take taksibuse najameš kar z voznikom vred - tudi za nekaj dni. Če vas bo dovolj, bo tak prevoz celo cenejši od avtobusa. V Indoneziji se taka storitev imenuje “čarter”.

TAKSI IN SORODNIKI

Da bi popotnik uporabljal taksi, je slišati kar malo bogokletno. Na drugi strani pa je res, da je to včasih edini izhod iz zagat in se je pač treba odločiti zanj. Poleg tega so taksiji ponekod resnično poceni. Seveda poišči čim več sopotnikov, da si boste delili stroške. Pred vožnjo se vedno dogovori za ceno, da ne boš presenečen. Pri sebi imej dovolj drobiža - zviti taksist ga “ne bo imel”. V Egiptu se mi je zgodilo, da je tak zvitež zahteval dvojno dogovorjeno tarifo, češ da se mora peljati še nazaj.
Včasih bo treba vzeti taksi za pot od letališča do mesta, saj marsikje na letališčih ni avtobusov, razdalja pa je pogosto nekaj deset kilometrov. Vseeno se včasih splača odpešačiti do najbližje ceste in tam poiskati cenejši prevoz. Marsikje so taksiji na letališču bistveno dražji, kot tisti v mestu.
Enako se ti bo dogajalo pri prehajanju meje: zadnji avtobus te bo odložil nekaj kilometrov pred njo, drugega prevoza pa ni. Pri ljudeh se pozanimaj, koliko kilometrov je res do meje in kakšna je normalna tarifa, saj ti bodo taksisti praviloma lagali.

Janin Klemenčič: Gringo na svetleči poti 4


Šli smo nazaj do tovornjaka in čez čas sklenili, da še ne bomo obupali. Prva delegacija ponižnih potnikov se je od glavnega šefa vrnila z dolgim nosom. Po petnajst minutah se je do pisalne mize na drugi strani zapornic odpravil naš šofer. Tudi on se ni dosti bolje odrezal. Tretja sva bila na vrsti midva, kot edina predstavnika gringovske rase. Medtem ko sem vojakom na široko predaval o tradicionalno imenitnih odnosih med našima državama in o svojih neagresivnih turističnih namenih, so pritisnile še senjore s polcilindri na glavah in tulečimi otroki na hrbtu.
Žandarjem navsezadnje pač ni preostalo drugega, kot da popustijo in najdejo kompromisno rešitev: dva oborožena vojaka bosta šla z nami skozi najbolj nevarno področje in izstopila čez slabo uro. Kako sta prišla nazaj, ne vem, še manj pa mi je jasno, kako se je naslednji dan vrnil naš tovornjak.
Ob sedmih zvečer, ko bi morali že zdavnaj priti na cilj, je sonce zašlo in zrak se je zelo hitro shladil. Skoraj polnoč je bilo, ko smo na pol zmrznjeni parkirali v Andahuaylasu. Končno postelja po dveh dneh brez spanja, pa še manj kot dva dolarja za oba! To, da v sobi temperatura ni bila veliko nad ničlo in da v hotelu - kot ponavadi - ni bilo vode, me ni preveč prizadelo. Veliko bolj žalostno je bilo, da bo avtobus proti Cuzcu odpeljal že ob pol šestih zjutraj. Spet bomo premalo spali.
Ko smo zjutraj odhajali, je bila še noč. Luže so bile še zmrznjene, suha trava pa prekrita s slano. Neverjetno kako je avtobus udoben v primerjavi s tovornjakom. Pravi užitek je sedeti na pravem sedežu in skozi šipo gledati v svet.

Perujski avtobusi: Gringo na svetleči poti 3

Na eni od kontrol sva se morala vpisati v knjigo. V zadnjem mesecu in pol je šlo tam mimo samo pet gringov: trije Švicarji in dva Španca.
Murphyjev zakon deluje brez napake: stvari nikoli ne gredo tako slabo, da ne bi mogle iti še slabše.
“Kam pa greš?” se je oficir zadrl na našega voznika. Pisarno je imel kar na cesti: njegova miza se je tu počutila bolje kot pa v zaprašeni kolibi. “Ali ti nisem že prejšnji teden povedal, da tukaj do nadaljnjega ni nobenega prehoda več?
“Vsi dol s tovornjaka!” se je obrnil proti nam in nisem se mogel načuditi, kako strumno so vsi začeli skakati dol in brskati po culah ter vleči ven svoje dokumente.
“Najbrž bomo morali nazaj,” mi je pojasnil sopotnik, ko sem ga vprašal, zakaj so vsi tako zaskrbljeni. Upal sem, da se moti, kajti drugega za drugim so nas spuščali skozi zapornico ter zelo natančno pregledovali papirje in pisali sezname. Trajalo je skoraj uro. Spet smo čepeli na drugi strani in upali, da bodo naprej spustili še tovornjak. Vendar namesto odrešilnega: “A delante!” je naše upe pokopal uničujoč: “Atrás! - Nazaj!”
Krasno! Čaka nas najmanj tri dni vožnje nazaj do Lime, potem pa lahko šele začnem svojo pot!
(se nadaljuje)

Janin Klemenčič: Gringo na svetleči poti 2

Prvih nekaj ur sem med divjo vožnjo stal, se z vsemi štirimi držal za ograjo in za osrednji drog ter zavidljivo gledal sopotnike, ki so sedeli na svojih vrečah in culah. Meni je bilo mojega nahrbtnika žal. Dva sta sedela na vrečah riža nad tovornjakovo kabino. Ko so mi pozneje noge začele odpovedovati, sem si prizadeval sedeti na zviti spalni vreči. Vendar pa je tovornjak tako nemarno poskakoval po kamniti cesti, da moj sedež ni hotel držati ritma z njim in mi sedenje ni najbolje uspevalo. Šele po nekaj urah sem na hitro zasedel mesto na vreči riža nad kabino, s katere se je nespametno umaknil eden od domačinov. Moj položaj je bil sicer zelo labilen, a vseeno neskončno bolj udoben kot prej, čeprav sem se moral držati z vsemi štirimi.
Včasih smo s kamnite zavili na zemeljsko pot. Tam nas je sicer manj premetavalo, ampak enkrat se nam je to krepko maščevalo. Več kot dvajset minut smo porivali tovornjak naprej in nazaj, preden smo ga izkopali iz blata.
Policijske kontrole sem počasi zasovražil. V vsaki vasi je bila zapornica, kjer smo se ustavili. Voznikov pomočnik je vsakokrat uslužno tekel v kolibo, kjer je bil policijski ali vojaški generalštab, potem pa se ponavadi dolgo dolgo ni zgodilo nič. Le pomočnik je sem ter tja spet pritekel in odtekel, ker je oblast zahtevala še kakšen velepomemben papir.
Navsezadnje se je primajala še njegova visokost, gospod Dežurni funcionario (v precej posvaljkani uniformi), nas zaničljivo premerila, se malo znesla nad enim ali dvema kmetoma, se še malo važila okrog šoferja, nas pustila nekaj minut čakati, potem pa je končno le milostljivo pomignila, mi pa smo hvaležno odropotali naprej mimo še dveh ali treh grdogledih stražarjev. Ker so vasi tam zgoraj k sreči precej redke, smo vedeli, da bo vsaj naslednje pol ure mir.
(se nadaljuje)

Janin Klemenčič: Gringo na svetleči poti

Še nekaj s perujske Visoke planote:

… Na svojem potovanju po Južni Ameriki sva s sopotnico ugotovila, da potovanje na perujski Visoki Planoti ni prav preprosto. Iz Huancaya sva se proti vzhodu skozi nevarne kraje odpravila najprej do Ayacucha in nobeden od avtobusov ni peljal podnevi.

Ponoči bi bilo kljub obupni cesti verjetno mogoče malo spati, če ne bi avtobusa ustavljali vsakih nekaj kilometrov, ko je kdo sredi neobljudene divjine zavpil: “Baja! (Nekdo izstopa!)”. Vsakokrat so prižgali vse luči, po postanku pa so jih vedno pozabili ugasniti. V avtobusu so bila ena sama vrata. Izstopajoči so se vsakič počasi drenjali skozi nepopisno gnečo in nam, ki smo imeli srečo, da smo sedeli, med potjo postavljali na glave svoje košare in cule, včasih tudi šop banan ali šop za noge zvezanih kokoši.

Kljub vsemu so bili obrazi potnikov popolnoma mirni in neprizadeti; le zakaj bi se razburjal zaradi razmer, na katere ne moreš vplivati!

Namesto ob štirih, smo v Ayacucho prispeli šele nekaj pred sedmo zjutraj. Že tako ne najbolje razpoložena sva na eni od postaj izvedela tole: uporni pripadniki gibanja Svetleča Pot so spet pobili nekaj potnikov, zato zaenkrat ni avtobusov naprej. Prvi avtobus, ki bo morda vozil, bo odpeljal v petek popoldne. Bil pa je torek zjutraj! Kaj pa zdaj? Druge poti ni - edina možnost, ki ostane, je vrniti se v Limo in potovati po obali.

Pa se je le pojavil rešitelj: tovornjak, ki je sicer dražji od avtobusa in zelo neudoben, zato pa bo odpeljal že čez pol ure. No, ja! Vožnja bo trajala kakih 10 ur - morda manj. Od Andahuaylasa naprej pa bo prav gotovo vozil kak avtobus. To so sicer obljubljali že prejšnji dan, a upajmo, da bo tokrat res kaj iz tega.
(se nadaljuje)

Janin Klemenčič: Kdor vozi naravnost, je pijan 3

Dež je okrog poldne sicer ponehal, a na cesti je bilo tako malo vozil, da na avtoštop nisem več mislil. Avtobus je namesto ob sedmih seveda štartal šele, ko je bila že trda noč in počasi sem že obupal nad tem, da bom še kdaj videl kaj pokrajine in naselij.

Tokrat sem sedel med dvema koščenima sosedoma in ponoči vsaj s sedeža nisem več padal. Med ozkimi lesenimi sedeži za noge ni bilo prostora, naslonjala pa so spet segala samo do polovice hrbta. V avtobusu je bilo pet sedežev vštric, prehodi med njimi pa temu primerno ožji.

Za zabavo je skrbel kasetofon, ki je bil pred nekaj desetletji verjetno nov, zdaj pa so ga žice in elastika le komaj še držale skupaj. Njegov zvok sicer ni bil vrhunski - kot bi po asfaltu vlekel pločevino - zato pa je bila njegova glasnost maksimalna. Da bi kdo po nesreči zaspal, se ni bilo bati.

Tudi sicer je bilo za pestrost lepo poskrbljeno. Potnikov je bilo čedalje več (že ko smo odpeljali, je bil avtobus poln) in postanki so bili vedno daljši. Vrata so bila spet samo ena, izstopali pa so praviloma samo potniki iz najbolj oddaljenih delov avtobusa. Na eni od postaj smo se lep čas zadržali, da smo naložili štirideset lesenih zabojev kokakole, ker je bilo prej treba premetati dvajset velikih vreč manioke, ki smo jih bili naložili na prejšnji postaji. Ne vem, če sem prav razumel, a menda za prtljago nič ne plačujejo, ne glede na količino. Vsa prtljaga je bila seveda na strehi, pri nalaganju pa so živo sodelovali vsi potniki - fizično ali pa vsaj z nasveti. Cesta ni bila nič boljša kot prejšnjo noč. Ko so nas malo pred peto uro ob prvem svitu pripeljali v Dar Es Salaam, sem se počutil precej razrahljanega.

Afriški avtobusi: Kdor vozi naravnost, je pijan 2

moje prenočišče v Tangi
Prispeli smo sredi noči. Sklenil sem, da bom žrtvoval pol dneva in šel do jutra raje nekam spat. K sreči sem karto plačal samo do Tange. Do Dar Es Salaama se bom odpeljal raje zjutraj, saj od pokrajine in vseh slikovitih vasi, skozi katere smo se vozili, ponoči nisem videl drugega kot nekaj ognjev in okrog njih sedeče domačine.

Moja soba je bila poceni - manj kot dolar - in zračna: do višine dveh metrov me je od glavne ceste ločevala valovita pločevina, od tam naprej pa žičnata mreža, ki me je sicer ščitila pred velikimi ptiči, nikakor pa ne pred komarji.

Ob štirih zjutraj sem, precej opikan in z motnim občutkom v glavi, ugotovil, da tudi pred hrupom nisem zaščiten. Najbolj so me razveseljevali avtobusi, ki so brez konca ogrevali motorje, in otroci, ki so s piščalkami in zvonci neutrudno opozarjali na tisto, kar so prodajali. Nekaj časa sem se še obračal in si prizadeval še malo zaspati, potem sem pa obupal. Ko se je čisto zdanilo, sem počasi začel pakirati.

Na postaji me je čakalo še eno presenečenje: jutranji avtobus proti Daru je odpeljal že ob petih, prvi naslednji pa je bil napovedan šele ob sedmih zvečer! Toliko o mojem dnevnem potovanju!
Na železniški postaji, nekaj kilometrov stran, sem izvedel, da tisti dan ne bo nobenega vlaka. Tudi avtoštop se ni najbolje obnesel. Dolgo sem ob cesti dvigal palec ne da bi se kdo zanimal zame, potem pa je začel padati še zoprn dež, ki se mu je videlo, da ne namerava zlepa odnehati. Vdal sem se v usodo in se s črnim oblakom nad glavo vrnil nazaj na postajo. V tem zanikrnem kraju nimam kaj početi, pa še ves dan sem izgubil!
(se nadaljuje)

Janin: Kdor vozi naravnost, je pijan

Afriški avtobusi: Za ilustracijo utrinek iz Afrike:

Naš avtobus je bil značilno afriško vozilo: nekaj desetletij star, malo stekla, mnogo rjaveče pločevine in nobenih nepotrebnih dodatkov, kot so npr. luči, ventilacija ali obloga na stenah in sedežih. Sedežev je bilo pet vštric in so bili temu primerno ožji, kar pa v Afriki ni problem, saj so domačini zelo vitki. Tistim, ki poznajo Murphyjev zakon, ne bo težko uganiti, zraven koga je sedela edina debela ženska v vsem avtobusu.

Tudi cesta je bila značilna: rdeča zemeljska cesta, na kateri so bile nekatere luknje tolikšne, da bi v njih dobesedno lahko ležal človek, pa bi ga opazili šele tik preden bi zapeljali nanj. Take ceste pa so še vedno boljše, kot asfaltirane. Le-te so namreč enako luknjaste kot zemeljske, le da imajo te luknje še ostre robove, ki so smrt za gume, vozila in potnike. Res pa je vožnja je pri takem neprestanem zavijanju, zaviranju, pospeševanju in poskakovanju bistveno bolj pestra. Pravijo, da v Afriki pijanega voznika spoznaš po tem, da vozi hitro in naravnost.

Naša cesta bi bila ravno prav široka za en avtobus, če ne bi bila na razdalji nekaj deset kilometrov skoraj do polovice nasuta s kupi zemlje, s katerimi so verjetno nameravali izboljšati cesto, saj je to ena glavnih afriških prometnih žil. Kadar so bili kupi zemlje na desni strani ceste in smo mi samo z desnim kolesom vozili po cesti, je še kar šlo. Kadar pa smo bili nagnjeni v desno, je bil moj položaj nadvse labilen, saj je moja postavna soseda zasedala tudi tretjino mojega sedeža. Ker so naslonjala sedežev segala samo do sredine hrbta, mene pa je pri vsaki večji luknji vrglo s sedeža, s spanjem tudi tisto noč ni bilo kaj prida.
(se nadaljuje)

V državah Tretjega sveta 3

"džipni" na Filipinih
Prostor za prtljago je navadno na strehi. Popotniki večkrat pripovedujejo, kako so komu nahrbtnik sicer dvignili na streho, na drugi strani avtobusa pa ga spet spustili in šele na cilju je ugotovil, da mu prtljage ne bo več treba nositi. Zato se na streho večkrat povzpni še sam in se prepričaj, da so nahrbtnike pritrdili in pokrili s cerado.
Avtobusi imajo pogosto ena sama vrata, potniki pa se drenjajo skozi nepopisno gnečo in tistim, ki imajo to srečo, da sedijo, med potjo postavljajo na glave svoje košare in cule, včasih tudi šop banan ali šop za noge zvezanih kokoši. “Postaja” bo vsakokrat, ko bo kdo želel izstopiti, pa čeprav to pomeni, da se bo moral izstopajoči od zadnjega sedeža skozi ves avtobus prebijati s tremi ogromnimi culami proti edinim (ozkim) vratom. Pa tudi vsakokrat ko bo kdo želel vstopiti, čeprav bo imel s seboj devet žakljev krompirja, avtobus pa bo že do kraja natlačen. Prilagajati se boš moral voznim redom in obupavati, ko jih nihče ne bo upošteval.
“Postaja” bo vsakokrat, ko bo kdo želel izstopiti, pa čeprav to pomeni, da se bo moral od zadnjega sedeža skozi ves avtobus prebijati s tremi ogromnimi culami proti edinim (ozkim) vratom. Pa tudi vsakokrat ko bo kdo želel vstopiti, čeprav bo imel s seboj devet žakljev krompirja, avtobus pa bo že do kraja natlačen. Prilagajati se boš moral voznim redom in obupavati, ko jih nihče ne bo upošteval.
(se nadaljuje)

V državah Tretjega sveta 2


Navadni avtobusi so seveda bistveno manj udobni, a za popotnika mnogo bolj pristni in zanimivi. Pred vožnjo se malo pozanimaj: taki avtobusi včasih obredejo vse vasi ob poti, kar lahko pomeni tudi nekaj ur poznejši prihod na cilj.

Tudi ritem potovanja in vozni red sta včasih precej eksotična. Ponekod avtobus ne bo odpeljal, dokler ne bo poln (”poln” pomeni, da je natlačen do zadnjega kotička, da so polna tudi vsa “sedišča” na strehi in da na vsakih vratih visijo najmanj trije potniki). Drugod bo odpeljal tudi pred predvidenim časom, če je že napolnjen. Živcirali te bodo sprevodniki, ki bodo do onemoglosti skakali okrog ljudi na cesti in jih vabili v svoj avtobus. Če so v isto smer namenjeni dva ali trije avtobusi, bo prvi odpeljal tisti, ki bo prvi poln. Pripravi se, da te bo več sprevodnikov vleklo vsak v svojo smer. Tisti, ki ima tujca v svojem avtobusu, postane bolj privlačen tudi za druge potnike.

 Ne vem zakaj, ampak marsikje imajo grdo navado, da na nekaterih relacijah avtobusi vozijo samo ponoči. Vožnja je ponoči dolgočasnejša, ker ne vidiš pokrajine, na majhnih sedežih je skoraj nemogoče zaspati, naslednji dan pa se počutiš kot zombi z vodenično glavo. Edina pridobitev nočne vožnje je prihranek za prenočišče, pa še to je ponekod zaradi nizkih cen skoraj zanemarljivo.
(se nadaljuje)

Avtobusi v državah Tretjega sveta

avtobusi v Kolumbiji
...  Tam so razmere precej bolj pestre. V nekaterih boš našel tri ali več različnih kategorij avtobusov, v drugih pa avtobusnega prometa skoraj ne poznajo.

Po obljudenih in turističnih delih dežel poleg navadnih praviloma vozijo še hitri in luksuzni avtobusi, včasih pa se jim pridružijo še posebni turistični in nočni “spalni” avtobusi, v katerih je manj ležalnih sedežev in sanitarije. V nerazvitih delih takih držav pa navadno vozijo samo avtobusi najnižje kategorije.

Seveda so avtobusi višje kategorije tudi nekajkrat dražji od navadnih, imajo rezervirane sedeže in so hitrejši, udobnejši in klimatizirani. Ponekod so prevozniki neverjetno uslužni: ob nakupu karte bodo vzeli naslov tvojega prenočišča in te zjutraj prišli z avtobusom iskat na dom, med vožnjo pa bodo potnikom delili pijačo in bombone.

“Razkošni” avtobusi imajo tudi svoje grenke plati. Vozniki, ponosni na tehnične dosežke, vgrajene v njihova vozila, jih hočejo seveda izkoristiti do konca. Tudi “publika” hoče do skrajnosti izkoristiti luksuz, ki ga je plačala, zato zahtevajo, da vgrajeni televizor deluje, pa čeprav ima šofer samo eno videokaseto, da je glasba res glasna in da je klima nastavljena na maksimum. Pripravi se na hongkonške filme, sinhronizirane v malajščino, ki si jih boš na deseturni vožnji ogledal najmanj petkrat, na merengue glasbo, ki se bo neusmiljeno vrtela od starta do cilja in katere glasnost bo mejila na bolečino, ter na to, da boš v tropski deželi v avtobusu lahko opazoval oblake svoje sape v ledenem mrazu. Preskrbi si čepke za ušesa in si pred vožnjo pripravi toplo obleko!

Taki avtobusi imajo največkrat svoje stalne postaje, približno na vsake tri ure vožnje, kjer boš lahko jedel in se osvežil. Te postaje so praviloma nezanimive in zunaj naselij. Če nisi lačen, pač pol ure ne boš vedel, kam bi s sabo.

AVTOBUS 2

 Greyhound slovi po posebnih ponudbah in po svojih cenenih večtedenskih prepustnicah. Če boš imel srečo, lahko naletiš na posebne ponudbe, ki jih včasih razpišejo, npr: “kamor koli v Ameriki za 99 dolarjev” ali: “kamor koli v Kaliforniji za 49 dolarjev”, kar je za večje razdalje zelo ugodno.

 Avtobusne prepustnice Ameripass veljajo pri Greyhoundu in tudi pri mnogih lokalnih prevoznikih. Podobno kot Interrail na vlakih veljajo za neomejeno vožnjo na avtobusih v določenem obdobju. Tedenske stanejo 180, dvotedenske 290, mesečne pa 400 dolarjev. Že pred potovanjem v Ameriko lahko podobno karto kupiš tudi pri turističnih agencijah v Evropi, kjer je še nekaj cenejša kot tam.

• Tudi v Avstraliji imajo avtobusno družbo Greyhound, ki je obenem tudi daleč največja in ima svoje pisarne po vsej državi. Druga največja se imenuje McCafferty’s, splača pa se povprašati tudi pri manjših, lokalnih, ki so pogosto cenejše. Nekatere od številnih prepustnic vključujejo tudi vodenje po glavnih znamenitostih. K sreči imajo v večini krajev eno samo centralno avtobusno postajo, kjer so pisarne vseh avtobusnih družb, in ti ne bo treba dirjati z enega konca mesta na drugega.

Primeri prepustnic:
Aussie Kilometre Pass velja eno leto in šteje prepotovano razda- ljo. Za 2000 km poti boš plačal 190 A$, za 20.000 km(!) pa 1400 A$.
Aussie Day Pass pa šteje potovalne dneve: za sedem potovalnih dni v enem mesecu boš plačal 500 A$, prepustnica za 21 potovalnih dni pa velja dva meseca in stane 980 A$.
(se nadaljuje)

AVTOBUS - prepustnice

Kljub sitnostim in pomanjkljivemu udobju, ki včasih spremljajo potovanje z avtobusi, sem prepričan, da je treba v vsaki državi preskusiti tudi avtobuse. Deželo boš čisto drugače doživel, če boš dirjal od ene avtobusne agencije do druge in stal v vrsti za karte, če se boš skupaj z vsemi drenjal na postaji, se boril za sedež in se prevažal skupaj z domačini, njihovimi domačimi živalmi in njihovo - včasih precej eksotično - prtljago. Tako potovanje je največkrat tudi bistveno cenejše od kakršnih koli turističnih aranžmajev.

V razvitih državah
Najprej se pozanimaj za prepustnice. Če boš imel srečo, boš plačal tudi nekajkrat manj kot za redne vozovnice:
• V Evropi na avtobusih ni veliko popustov. Mesečne prepustnice - “passe” - za neomejeno prevažanje prodajajo družbe Eurobus, Eurolines in Busabout in stanejo okrog 190 €, dvomesečne pa 210 €.
• Če hočeš v Ameriki kam z avtobusom, vprašaj pri več družbah, ki so v večjih mestih največkrat na isti postaji. Cene, vozni redi in drugi pogoji so precej različni. Pred leti je med popotniki slovela predvsem največja avtobusna družba Greyhound, zdaj pa se pri navadnih vozovnicah splača najprej preveriti tudi druge možnosti.
(se nadaljuje)

JAVNI PREVOZ

Poleg transporta samega je potovanje z javnimi prevoznimi sredstvi tudi priložnost za spoznavanje domačinov in dežele na neposreden ter pristnejši način.

To še posebno velja za dežele Tretjega sveta. V nekdanjih kolonijah so beli domačini precej odmaknjeni od ljudstva in redkokdaj uporabljajo javni prevoz, turisti pa se večinoma prevažajo v posebnih avtobusih, ki jih vodijo od ene znamenitosti do druge in tudi nimajo prave priložnosti za naključna srečanja in stike.

Večina mladih popotnikov je vsaj enkrat preskusila potovanje z “Interrailom” (glej: vlaki). Druga sredstva javnega prevoza so v razvitih državah precej draga, zato se bo večina popotnikov raje odločila za prepustnice, za avtoštop ali pa lastni prevoz.

 V nerazvitih državah so javna prevozna sredstva mnogokrat bolj podobna sejmu kot pa prevoznemu sredstvu. Če boš imel srečo, da boš sedel, se bodo ob tebi stalno ustavljali vsiljivi berači in prodajalci, mimoidoči pa ti bodo v nepopisni gneči postavljali na glavo svoje košare in cule, včasih tudi kak šop banan ali za noge zvezanih kokoši. Zgodilo se bo tudi, da boš visel na vratih vagona, na strehi avtobusa ali na kesonu tovornjaka.

Če boš veliko potoval po razvitih (dragih) državah na drugih celinah, bodi pozoren na prepustnice - “travel pass”. Nekatere cenene prepustnice za avtobuse, vlake in letala namreč lahko kupiš samo v drugih državah pred potovanjem samim; pri nas lahko dobiš, npr. prepustnice za Avstralijo/Ameriko, tako kot lahko oni samo doma kupijo Eurail, ki v Evropi deluje podobno kot pri nas kupljeni Interrail. Veljajo največkrat za en mesec ali dva oz. za nekaj poletov.

Nekaj štoparskih


Nekaj štoparskih

• Dolga vrsta štoparjev že cele ure stoji na izhodu z bencinske postaje na poti proti Berlinu. Končno pripelje voznik, ki je sam v avtu; ni vrag, da nas ne bi nekaj pobral! Voznik odkimava in zmajuje z glavo. Vseeno se ustavi nekaj metrov od mene in trije najbližji štoparji planejo k avtu. Po kratkem pogovoru avto odpelje!? Ustavil je zato, da jim je pojasnil, da nikoli ne jemlje štoparjev.

Foto: Na Siciliji bo kamionet “ape” ustavil celi skupini.
• Pridem na križišče, kjer že štopata fant in dekle. Postavim se nekaj metrov za njima. Njun pogovor postaja glasnejši, prerašča v prepir in doseže vrhunec. Izmenjata nekaj krepkih zaušnic, še malo vpijeta, dekle pograbi svoj nahrbtnik in odide na drugo stran ceste. Odštopata vsak v svojo smer.

• Mojemu nemškemu znancu je nekoč ustavil Francoz v športnem avtomobilu z uhanom v desnem ušesu. Odprl je vrata in vprašal:
“Homosexuel?”
 “Non!”
 Francoz je zaprl vrata in odpeljal.

• In še ena iz časa predsednika Nixona:
 Štoparju z ameriško zastavo na nahrbtniku ustavi avto dobrih sto metrov naprej na cesti. Ko Američan z nahrbtnikom prisopiha do njega, mu voznik pomoli iztegnjen sredinec skozi okno:
 “Poberite se iz Vietnama, zajebanci!” in odpelje.
 Američan je zastavo snel z nahrbtnika.

Avtocesta

Na avtocestah in na hitrih cestah je štop prepovedan. V večini držav te bodo policisti samo opozorili ali pa te pustili pri miru, če boš štopal na avtocesti. V Avstriji in Nemčiji pa te bodo aretirali, odpeljali v najbližje mesto na policijo, ti zaračunali precejšnjo kazen in te pustili, da boš pešačil nazaj do ceste.

Meni se je to zgodilo že na mojem prvem štopu. Zapomni si, da imaš pravico štopati pol metra pred prometnim znakom, ki označuje avtocesto, ne pa pol metra za njim!

Če je le mogoče, se izogni štopanju na avtocesti! Le redkokdaj ti bo kdo ustavil, saj vsi drvijo mimo z veliko hitrostjo in so bolj pozorni na cesto, kot pa nate. Veliko bolje bo, če se postaviš na dovozno cesto ali pa na zadnji konec postajališča ob avtocesti. Ljudje, ki mimo tebe vozijo počasi, ki so pravkar natočili bencin, se napili in najedli bodo vsekakor bolj pripravljeni, da nekoga povabijo v svoj avto.

Če te bo kdo odložil na razcepu avtoceste, ti pač ne bo preostalo drugega, kot poskusiti tam, vendar so tvoje možnosti slabe. Z voznikom se že prej dogovori, naj te odloži na zadnjem postajališču pred razcepom!

Kdo te bo najpogosteje pobral
V več kot 90 % primerov bo to sam voznik; na drugem mestu je zakonski par, na tretjem pa sama voznica. Drugih možnosti je mnogo. Možne so tudi ekstremne različice:
• Na Švedskem me je pobralo šest deklet, ki so se že same tlačile v starem Volvu.
• Zakonski par z otrokom in polnim prtljažnikom svoje prtljage me je pobral skupaj z dvema sopotnicama in tremi velikimi nahrbtniki. V volkswagnovem hrošču smo vsi trije sedeli zadaj s svojimi nahrbtniki v naročju.
• Doslej so me trikrat pobrali motoristi. Poskusi potovati na 1000 kubičnem motorju na avtocesti brez čelade in z nahrbtnikom na rami!

S kom se (ne) peljati

Ali boš vstopil v vsako vozilo, ki ti bo ustavilo? Če si na slabem mestu ob neprometni cesti, boš verjetno vesel vsakogar, če pa meniš, da si na dobri strateški točki, se morda splača taktizirati. Voznika, ki bo ustavil na taki dobri točki, vprašaj, kako daleč potuje in ali je pred tem še kakšno dobro štoparsko mesto. Če ti njegov odgovor ne bo všeč, se mu vljudno zahvali.

Slaba stran tovornjakov je, da so na hribovitih cestah obupno počasni. Njihova dobra stran pa je, da so sedeži dobro vzmeteni, da je razgled skozi velika okna imeniten in da ti bo voznik včasih dovolil, da boš zaspal na ležišču v zadnjem delu kabine.

Včasih te bodo posadili poleg slinastega psa, med mastno orodje in umazane cunje, ali na prašen keson tovornjaka. Spet drugič boš ugotovil, da je voznik pijan ali pa da prehitro in nevarno vozi. Če so razmere prehude, ga prosi, naj te odloži.

Zavedaj se, da praktično v vseh deželah Tretjega sveta šoferji za svojo uslugo zahtevajo plačilo, katerega višina je podobna ceni vozovnice na avtobusu ali na vlaku.

Razmik med posameznimi štoparji na cesti naj bo najmanj pet metrov, sicer bodo možnosti slabše. Če je prostora dovolj, naj bo ta razdalja dvakrat daljša. Vljudno je, da se štopar, ki je zadnji prišel, postavi na zadnje mesto.

Če štopaš v paru in se te loti obup, se lahko razmakneta med seboj. Tisti, ki mu bo avto ustavil, naj voznika vpraša, ali lahko vzame še drugega. Le redki bodo zavrnili.
Podlejša različica take zvijače je, da se eden od obeh skrije v grmovje in se potem izgovarja, da je šel opravit potrebo.

Štoparska strategija 2


Vedno pomisli, da voznik potrebuje prostor, kjer bo lahko ustavil vozilo. Nihče ti ne bo ustavil sredi dolgega ravnega odseka, v ovinku, na mostu ali celo v predoru. Ne samo, da je tam nevarno ustavljati, tudi prepovedano je. Več ko je prostora ob cesti, lažje bo voznik počakal, da prisedeš, ali ti celo spravil nahrbtnik v prtljažnik.
Če si še tako utrujen, naj se ti to ne vidi na obrazu. Nadeni si vesel izraz človeka, ki bi rad čim prej kam šel.

Voznika vedno glej naravnost v oči.

Če odpove vse drugo, pojdi do bencinske črpalke in začni voznike naravnost spraševati, ali te vzamejo s seboj. Tak način je vsiljiv in rahlo nasilen, zato ga ne priporočam preveč, je pa res, da je bistveno bolj učinkovit od drugih.

Še ena zvijača: Če čakaš na osamljeni cesti, kjer redko pripelje mimo kako vozilo, boš voznika moralno prisilil, da ti ustavi, če boš med čakanjem sedel, potem pa se samo zaradi njega skobacal pokonci in mu pomolil svoj palec.

ŠTOPARSKA STRATEGIJA

Na svetu so ljudje, ki bodo ustavili vsakemu štoparju, ne glede, kje, kako in kakšen štopa. Vseeno pa boš bistveno hitreje potoval, če boš pri tem upošteval nekaj osnovnih pravil.
Splošno pravilo: Vedno se poskušaj vživeti v tistega, ki je za volanom!
Videz
Od tvojega zunanjega videza je deloma odvisno, kdo ti bo ustavil. Zato si lahko na ta način že vnaprej izbereš družbo in stil potovanja. Štoparju s kravato in diplomatskim kovčkom bo redkokdaj ustavil kombi poln hipijev in alternativcev. Tistega z razcapano obleko, razmršeno brado in neopranimi lasmi pa bo redkokdaj pobral resen poslovnež v bleščečem mercedesu. Na splošno pa velja, da bo urejen videz precej prispeval k hitrosti potovanja.
Stil in tehnika
Če nisi ravno mrtev od utrujenosti, štopaj stojé! Verjetno ti bo navsezadnje kdo ustavil tudi, če boš ležal pod drevesom ob cesti, z nogami na nahrbtniku, spalno vrečo pod glavo in s pločevinko piva v roki. Vendar pa tvoje možnosti v takem primeru ne bodo najboljše.
Svoj nahrbtnik postavi tako, da se ga bo videlo že od daleč. Med vozniki je namreč precej takih, ki ustavljajo popotnikom, lokalnim štoparjem pa ne.
Postavi se ob tak del ceste, da te bo voznik zagledal že nekaj sto metrov prej, saj potrebuje nekaj časa, da se odloči in ti ustavi.

Kje se dobro štopa

Zadeva je precej odvisna tudi od dežele, kjer štopaš. Popotniki, s katerimi se boš pogovarjal, bodo radi pripovedovali, da se najbolje štopa v Nemčiji, Britaniji in na Švedskem, najslabše pa v Španiji in Franciji. Med neevropskimi državami so na prvih mestih Avstralija, Izrael, južna Afrika in Japonska. Sam ugotavljam, da v Evropi ta razporeditev drži samo deloma.
 O štopu v Ameriki sem slišal najrazličnejša mnenja - od navdušenih do obupanih. Podobno kot v Evropi je na avtocesti štop prepovedan. Žalostno je, da je prepovedan tudi v nekaterih zveznih državah - npr. na Floridi. Hitrost potovanja s štopom je tam še v večji meri odvisna od tega, ali so v tabloidih pred nedavnim objavili kako grozljivo zgodbo o štoparskih zločinih.
Tudi štoparjev spol je različno pomemben v različnih deželah: pred nekaj leti sem z dvema prijateljicama potoval po Evropi. Skozi Avstrijo, Nemčijo, Luksemburg in Francijo nam je šlo prav dobro, v Španiji pa se nam je začelo zatikati, zato smo se razdelili - jaz sem proti Portugalski nadaljeval sam, onidve pa skupaj. Čez slab mesec smo se srečali na bencinski črpalki blizu Barcelone na poti proti domu. Sam sem bil nad španskimi vozniki obupan, onidve pa navdušeni: nikoli nista čakali več kot nekaj minut, izbirali sta samo najboljše avtomobile in skoraj vsi so ju vabili na pijačo ali na kosilo.
Na Poljskem so pred leti štoparji dobivali bloke kartončkov, ki so jih potem delili voznikom, ki so jim ustavili, ti pa so z njimi sodelovali na nagradnih žrebanjih. Posledica je bila, da so se vozniki kar pulili za štoparje.
Mnogo je odvisno tudi od drugih dejavnikov: dopoldne se štopa bolje kot zjutraj ali popoldne, saj se večini voznikov tedaj mudi, v sončnem vremenu pa bolje kot v oblačnem. Stvari pa se izboljšajo v deževnem vremenu, ko se voznikom ubogi štoparji začnejo smiliti.

S kom na štop

Je bolje štopati sam ali v družbi? Tudi pri tem ni nobenih določenih pravil. Med drugim je izbor odvisen od tega, kako hitro bi rad potoval, kako varno in kako zabavno naj bi bilo potovanje.
Glede števila je pravilo preprosto: čim več vas bo štopalo skupaj, tem bolj varno in tem počasneje boste potovali. Zgodilo se mi je že, da me je skupaj z dvajsetimi sošolci pobral tovornjak in nas na kesonu peljal nekaj kilometrov. Vendar daljšega potovanja na tak način ne bi priporočal.

Praviloma ženske hitreje potujejo kot moški, vendar se morajo dekleta zavedati, da jih bodo pobirali tudi ljudje, ki štoparjem sicer ne ustavljajo in ki bodo od njih včasih tudi kaj pričakovali, še posebno če bodo štopale v izzivalnih oblekah in v turističnih krajih - na primer kje na sredozemski obali.
Dva fanta potujeta zelo počasi. Neštetokrat se mi je zgodilo, da sem prišel na mesto, kjer sta dva že štopala, pa sem odpotoval prvi, čeprav sem se ob cesto postavil za njima.
Tudi v troje lahko štopate, a le v kombinaciji: dva fanta in dekle. Verjetno se voznikom taka kombinacija zdi manj nevarna in bolj zabavna.

Voznik
Postavi se v vlogo voznika; s seboj te bo vzel:
a) ker mu je dolgčas,
b) ker se mu zdiš zanimiv,
c) iz občutka dolžnosti ali “razredne” pripadnosti (mogoče je kdaj sam štopal),
d) ker je “dobra duša” ali ker se mu smiliš.
Pogosto se vozniki bojijo štoparjev, še posebno, če so pred tem brali kake opozorilne članke, ki se v času kislih kumaric pojavljajo v rumenem tisku. Zato bodo raje jemali take štoparje, ki niso videti nevarni.
Glede na vse zapisano je top lestvica hitrosti potovanja (po dolgoletnih izkušnjah in številnih primerjavah izkušenj) približno takale:
1. samo dekle
2. dve dekleti
3. sam fant
4. fant in dekle
5. fant in dve dekleti
6. dva fanta
Vse druge kombinacije imajo pri avtostopu zelo slabe možnosti.

Palec ali ne palec

Štopanje s palcem se je uveljavilo v šestdesetih letih. Menda so znamenje prvi uporabljali Rimljani: z navzdol iztegnjenim palcem so zahtevali gladiatorjevo smrt, z navzgor obrnjenim pa življenje. Pozneje se je pomen simbola –znamenja razširil: pomeni odobravanje, dobre želje ali poziv k nečemu pozitivnemu: “Napravi mi uslugo in me vzemi s seboj!”

V Britaniji pogosto uporabljajo starejše znamenje: vstran iztegnjena kazalec in sredinec. Če to roko dvignemo, bo isto znamenje pomenilo “mir na svetu” ali pa “zmaga (victory)”, če pa je dvignjena dlan obrnjena proti opazovalcu s hrbtno stranjo, pomeni: “Pojdi k vragu!” Vsakomur, ki ti ne bo ustavil, boš v teh krajih torej lahko poslal svoje sporočilo v vzvratno ogledalo kar tako da boš dvignil roko.

V Afriki, v Grčiji in še ponekod drugod pomeni dvignjen palec obsceno kretnjo, podobno, kot da bi pri nas koga kam pošiljal z iztegnjenim sredincem. Zato je tam bolje ustavljati avtomobile tako, da z dlanjo mahamo proti tlom, kot bi hoteli upočasniti vozilo. Tako delajo v vseh državah Tretjega sveta tudi domačini.

Podnevi ali ponoči


O tem, ali je bolje štopati podnevi ali ponoči, se mnenja izkušenih štoparjev močno razhajajo. Tisti, ki prisegajo na nočni štop, vedo povedati, da vozniki potujejo ponoči zato, da imajo na cesti mir. Nočne vožnje so zato hitrejše, brez zastojev in praviloma na daljše razdalje. Tudi če ponoči dlje čakaš, da te bo kdo pobral, boš zamudo nadomestil s tem, da ti vozila ne bo treba menjavati vsakih nekaj kilometrov. V vozilu se boš lahko včasih tudi za silo naspal.

Spet drugi trdijo, da je ponoči avtostop nemogoč, saj te v temi nihče ne bo vzel v avto. Če pa že, potem bo gotovo kakšen kriminalec. Poleg tega štop ni zanimiv, če vsakih nekaj ur ne zamenjaš sogovornika, pa še pokrajine se ponoči ne vidi.

V vsakem primeru upoštevaj tole: če že štopaš ponoči, potem štopaj na delu ceste, ki je dobro osvetljen - po možnosti na osvetljenem križišču, blizu črpalke ali pa na avtobusni postaji. Štoparju, ki se v popolni temi, na ovinku in pri veliki hitrosti kar nenadoma pojavi iz teme, pač ne bo nihče ustavil.

Res je, da podnevi vozniki raje ustavljajo kot ponoči, vendar pri tem ni nobenega pravila - nikoli ne veš, ali ne bo ustavilo ravno naslednje vozilo, pa čeprav čakaš že deset ur.

AVTOSTOP

 Avtostop je odličen način spoznavanja ljudi in dežele. Mnogo zanimivega boš izvedel iz prve roke, saj mnogi vozniki štoparjem ustavljajo prav zato, ker si želijo s kom pogovarjati, da si med vožnjo skrajšajo čas. Precej denarja prihraniš, saj ne plačuješ vožnje, večkrat pa te vozniki tudi povabijo na malico ali na kosilo.
Ustavljanje avtomobilov kot način potovanja se je v Evropi uveljavilo v šestdesetih letih minulega stoletja. V obdobju hipijev, iskanja neodvisnosti, svobode in novih vrednot ter protestov proti dekadenčni potrošniški družbi, je med mladino veljal za najbolj za najbolj spoštovan in »frajerski« stil potovanja.
Res je, da je štop poceni in zanimiv, res pa je tudi, da je naporen in pogosto dolgočasen. Nemogoče je tudi določiti hitrost potovanja in svoj vsakodnevni cilj. Včasih beremo tudi o tem, da je štop lahko nevaren.
Zaradi vsega omenjenega (in kljub vsemu negativnemu) vseeno priporočam štop. Ko se boš vrnil, boš imel občutek, da si izkusil in doživel več, kot bi na kak drug način. Tvoje potovanje bo večji dosežek in nanj boš bolj ponosen.
In kako se štopa? Čisto preprosto - bi si kdo mislil - postaviš se ob cesto in dvigneš palec. Vendar pa je stvar precej bolj zapletena; štopanje je prava umetnost, če že ne znanost.

Kako ustavljati vozila
Pri nas sta uveljavljena predvsem dva načina - s palcem in s tablico. S palcem ustavljaš vsakogar, ki po cesti vozi v tvoji smeri. Če je cesta medkrajevna, ni težav, če pa stojiš ob dovozni cesti na avtocesto ali na obvoznico, bo včasih bolje uporabiti tablico, na kateri bo pisalo, kam želiš potovati. V Ljubljani na primer po isti dovoznici peljejo avtomobili, ki so namenjeni v Zagreb, Trst, v Celovec ali pa na Dunaj.

Rent-a-bike



Motoristi na vrtu popotniškega prenočišča v Nairobiju imajo za seboj dolgo pot prek Sahare, gvinejske in centralne Afrike.

Sicer pa: kdo sploh pravi, da kolesarji in motoristi ne morejo priti na svoj račun, če se s svojim vozilom ne odpeljejo na pot od doma?
Če se nameravaš odpraviti na motoristično ekspedicijo v južno Afriko ali v vzhodno Azijo, si moraš za pot vzeti najmanj nekaj mesecev. Računati moraš s številnimi težavami in zaprekami. Cariniki bodo zahtevali podkupnine, ponekod boš težko prišel do goriva, v nekatere države te z motorjem ne bodo spustili. Večkrat ne boš mogel prečkati določenih ozemelj (Mjanmar, Kitajska, Niger, Kongo, Panama…), ker bo prepovedano, pretežko ali predrago, zato boš moral na trajekte. Potovanja mnogih motoristov se končajo tako, da svoje motorje iz daljnih krajev prepeljejo domov z ladjo ali letalom, kar tudi ni poceni. Tudi nevarnosti ni malo in tvoji živci bodo velikokrat trpeli; mnoge države so v vojni, pogoste so kraje in ropi, v Sahari lahko zaideš.
Vsak pa seveda nima toliko časa, denarja in energije. V večini turističnih krajev v turistično razvitih deželah po svetu si kolo ali motor lahko izposodiš. To sicer deloma zmanjša eksotičnost potovanja, ima pa tudi precej prednosti. V oddaljene kraje prideš z letalom bistveno hitreje. Če ti tip izposojenega kolesa ne ustreza, ga lahko vsak dan zamenjaš. Za krajše izlete je moped priročnejši od težkega motorja. Največkrat ti ne bo treba nositi kombinezona in čelade, ki marsikje ni obvezna, odpadejo pa tudi težave s prtljago. Navsezadnje bo tako potovanje najbrž tudi cenejše.
Ampak: pomisli na vse, kar boš med potjo zamudil!

Torej s kolesom ali z motorjem?

Odločil se boš sam. Bistvene razlike med enim in drugim so cena, teža, pogon in hitrost potovanja.
Kolo boš laže prestavljal čez zapreke in prenašal čez neprevozno zemljišče. Manjša bo škoda, če ti ga ukradejo; cenejši bodo tudi pokvarjeni in uničeni deli, pogon pa celo brezplačen. Okvare boš laže in hitreje popravljal sam. S poganjanjem pedal boš bolje ohranjal moč, zdravje in kondicijo. Tudi hrupa ne boš povzročal.
Idealen bicikel je maksimalno lahek, trden in hiter. Takega pa seveda ni, zato se boš moral odločiti za kompromis. Dirkalno kolo je lahko in hitro, gorsko pa močno in vzdržljivo. Če boš veliko vozil po asfaltiranih cestah, se ogibaj terenskim gumam, pri katerih gre na asfaltu več kot 20 % energije v nič. “Ponija” in kolesa brez prestav ti ne svetujem. Osebno mi je najbolj všeč “treking” kolo, ki je sicer za spoznanje manj trdno, zato pa lažje in zaradi večjih koles hitrejše od gorskega.

Motorno kolo nima nekaterih od naštetih prednosti, je pa bistveno hitrejše. Če pričakuješ, da bodo ceste na tvoji poti dobre, potuj s težkim motorjem, če ne, pa bo verjetno boljši lažji, največ 125-kubičen. Za brezpotja so idealni cross ali enduro motorji.
V tropskih krajih tvoje življenje ne bo lahko. Če na motorju nosiš kombinezon, se kuhaš od vročine, če ga ne, si prej ali slej prehladiš kak vitalen organ. Kombinezon iz Goreteksa je sicer zračen, a samo, kadar se voziš; ob vsakem postanku boš komaj čakal, da ga slečeš.

Foto : Irec John je na poti v južno Afriko v letu in pol prekolesaril Evropo, Bližnji vzhod in lep del Afrike. Zaradi vojne v južnem Sudanu je moral od Kartuma do Jube leteti z vojaškim letalom. Na verandi popotniškega hotela v Keniji je popravljal svoje vozilo in čakal na rezervne dele, ki so mu jih poslali iz domovine.

(se nadaljuje)

NA POT S KOLESOM ALI MOTORJEM

Kot vsak stil potovanja ima tudi potovanje s kolesom svoje dobre in slabe strani.
-Prednosti takega potovanja so vsekakor večja gibljivost in bolj neposredno doživljanje narave in dežele. Ker nisi zaprt v vozilo in zaradi manjše hitrosti bodo domačini s kolesarjem ali z motoristom veliko pogosteje navezovali stik kot z avtomobilistom. Lažje se boš prebijal po brezpotjih ter po ozkih stezah in prišel boš marsikam, kamor z avtom ne bi mogel.
-Pomanjkljivosti odprtega vozila sta predvsem vreme in manjše udobje. V dežju nimaš druge možnosti, kot da se skriješ pod streho ali pa si s prtljago vred moker. Tvoj stalni problemi bodo: kam spraviti prtljago, kako preprečiti, da ti kolo ukradejo ali pa z njega kaj odnesejo. Pogosto boš imel težave z vsiljivci, radovedneži, otroki in s psi. Tako potovanje je tudi bolj nevarno, saj si bolj »dosegljiv« morebitnim napadalcem; kolesarji so mi večkrat pripovedovali, da so vanje metali kamne ali celo streljali z zračno puško.

(odlomek)